Vsakih nekaj let, ko nas zima obdari z nekoliko obilnejšimi snežnimi padavinami tudi v nižinah, se lahko ljubljanski rekreativni smučarski tekači veselimo fantastičnih trakiranih prog po Poti spominov in prijateljstva od biotehnične fakultete, pa vse do koseškega bajerja. No, kadar pa snega ni dovolj, a so temperature vseeno globoko pod lediščem, se da na slednjem znajti tudi drugače.
 
Ko sem danes tekel (po kopnem) mimo stanovanjskega naselja Mostec, sem na popolnoma zaledenelem bajerju uzrl zanimivo sliko: tekača. Pa ne v tekaških copatih, temveč takšnega na smučeh. V hitrem drsalnem koraku je švignil mimo vzhodnega dela, kjer so si pred leti krajinski arhitekti omislili svojevrsten pristan in kar pošteno na glas sem moral zaklicati, da me je v pišu vetra slišal.
 
Izkazalo se je, da gre za mojega dobrega prijatelja, zagrizenega kolesarja, ki  sicer pozimi kondicijo ohranja na tekaških smučeh, bodisi na Pokljuki ali v Ratečah, tokrat pa je srečo poizkusil kar na bližnjem bajerju v Kosezah.
 
“Leti kot strela, saj je ravno prav snega na ledeni ploskvi. Tukaj sem že dobro uro in če narediš cel krog po obodu bajerja, je na koncu razdalja kar velika. Pa še vse je shojeno in steptano, kar je v tem primeru – za drsalni korak - celo dobrodošlo,” je bil navdušen.
 
V prihodnjih dneh meteorologi še ne obljubljajo znatnih otoplitev, zato se morda lahko - opremljeni s tekaškimi smučmi in s to idejo - odpravite do bližnjega bajerja ali jezera in poizkusite tudi sami. Če led zdrži skoraj petsto ljudi, kot jih je bilo včeraj popoldan na koseškem bajerju, bo tudi kakšnega smučarja tekača več…