Prepričan sem, da je mnogim homo sapiens tekačem takšna ideja še vedno zelo tuja in se rajši kot med tekanjem na hladnem zraku, na nov dan pipravljamo ob zajtrku in skodelici kave. Naša tekaška rutina se nato zgodi pozno popoldan, ko se vrnemo iz službe, ali pa med dnevnimi opravki, ko skušamo iztisniti kar največ iz prostega časa, ki nam je na voljo.  Vendar utegne biti takšno kolobarjenje s trenutki namenjenimi teku precej stresno, čim pa tek postane stresen, se izgubi pol namena te plemenite oblike rekreacije.
 
Znano je, da večina profesionalnih dolgoprogašev trenira dvakrat dnevno, pri čemer je prvi trening navsezgodaj zjutraj, drugi pa preko popoldneva. Vmes se ima telo možnost regenerirati, drugi trening pa je po navadi lažji in manj obremenilen. Telo je zjutraj bistveno bolj nabito z energijo, kar ga zaustavlja, so zgolj naše navade in mentalne projekcije, ki smo jih osvojili skozi leta življenja. Z drugačnimi besedami: Če se bomo odločili, da bomo zjutraj vstajali in tekli še preden se odpravimo v službo, bomo sčasoma to zmogli in nam bo prišlo v kri.
 
Pri tem nam seveda ni potrebno biti ekstremen in vstajati ob 4h, kot je to nekoč počel Dušan Mravlje ali pa ob 3:33, kot to še vedno počne Boris Ivanovič. Za nas, navadne smrtnike, je dovolj, da vstanemo uro prej kot smo navajeni in naš dan se lahko začne v miru, s tekom. Tisti, ki trdijo, da niso zjutraj za nobeno rabo, nimajo prav – vse je stvar odločitve in adaptacije na nov način razmišljanja. Kar sporočamo telesu, tako se bo telo odzivalo. Seveda ne govorimo o premikanju gora, temveč o preprosti spremembi, ki lahko prinese ogromno pozitivnih sprememb.
 
Tisti, ki tečejo zgodaj zjutraj, skoraj brez izjeme poročajo o fenomenalnem počutju skozi cel dan; če telo aktiviramo in prekrvavimo, napolnimo s kisikom navsezgodaj, potem bo v prijetnem pogonu skozi vse nadaljne opravke tega dne.
 
In kako pristopiti k takšnim spremembam: za začetek si nastavimo uro vsak dan bližje času, ki bi ga radi sčasoma osvojili za naše jutranje vstajanje. Začnimo postopoma, ne navijmo si budilke dve uri pred normalnim bujenjem, saj bomo v roku dveh dni kolapsirali. Kot je treba tekaško telo postopoma navajati na daljše razdalje, tako je potrebno tudi postopoma spreminjati naše navade, ki se bodo sčasoma zdele kot najbolj naravne.
 
Poglavitne pa so tudi navade, kdaj se zvečer spraviti v posteljo. Čeprav se to nekaterim zdi nemogoče pred polnočjo, je nadvse priporočljivo spanje med 23 in šesto uro zjutraj, pri čemer telo poglavitno renegeracijo opravi med 23 in 2 uro, ko je spanec najtrdnejši.
 
Skoraj lahko zapišemo, da postati jutranji tekač torej pomeni postati bolj naraven človek, zdaj pa je odločitev le še majhen, a drzen korak stran…. Tri, dva, ena!!!
 
Nekaj nasvetov v zvezi z jutranjim tekom pa tule.