60-letni maratonec preteče 20 maratonov na leto

Michael je začel teči, ko je bil star 44 let, svoj prvi maraton pa je odtekel 3 leta kasneje. Leta 2014 se je upokojil, in od takrat prav nič ne počiva; letno preteče 20 maratonov, njegov 200. maraton bo letos na Tajskem.

Pretekel je vse največje maratone na svetu

Michael je upokojen policist iz Hong Konga, kamor se je priselil kot 19-letnik. Teči je začel pri svojih 44 letih, z namenom, da bi izgubil odvečno telesno težo, a tek je postal njegova strast. “Najprej sem tekel kratke razdalje, dva, tri kilometre, nato pa postopoma gradil vzdržljivost, da sem brez težav odtekel 10 km.” Ko se mu 10 kilometrov ni več zdelo veliko, se je leta 2005 prijavil na polmaraton na Phuketu.

“Vedno sem opazoval maratonce, ki so tekli mimo, vsi izčrpani in utrujeni in mislil sem si, da so ti ljudje nori in da jaz ne bom tekel maratona”. Le leto kasneje se je znašel na startni črti maratona v Pekingu. “Mislil sem, da bom pretekel en maraton in nato tekel le še polmaratone”, je dejal. Nato se je prijavil na maraton v Singapurju in Tokiu. Udeležil se je tudi vseh šestih največjih maratonov na svetu: New York, Boston, Chicago, London in Berlin ter Tokio.

Tek je zanj meditacija in način raziskovanja sveta

“Ko sem še delal, sem tekel en maraton na mesec. Po upokojitvi pa tudi do dva maratona na mesec. Tek je zame izziv. Vsak prihod v cilj maratona čutim kot dosežek. Tek je zame meditacija. Misli se razbežijo, med tekom ni motečih dejavnikov. Med tekom spoznam veliko ljudi vseh starosti, zmožnosti. Vsi čutimo enako bolečino in enako srečo na cilju.“

Tek je zanj tudi način raziskovanja sveta: "Med maratonom v velikih mestih rad raziščem mesto kot turist, medtem ko tečem, celo fotografiram. Obiskal sem več kot 30 držav, različnih kultur, spoznal nove prijatelje in se naučil novih jezikov, recimo španščine in japonščine."

Teče vsak dan in je brez tekaških poškodb

Teče vsak dan. Njegov trener mu je izdelal plan za tri dni na teden: dolg tek ob nedeljah, ponavadi 20 km, ki se zaključi s kosilom s prijatelji, hitrostni teki ob torkih in tempo teki ob četrtkih. Ostale dni Michael teče 3-5 km. Poleg tega sprehaja svoja dva psa in trenira z utežmi, da okrepi kolena in trup. Ni še imel poškodb, saj je bazo zgradil postopoma, in to je tudi razlog, da nima poškodb. "Leta sem tekel in se udeleževal polmaratonov, preden sem se odločil za maraton. Dandanes se vsi za maraton odločijo prekmalu. Tečejo prehitro, zato pride do poškodb. Potrebno je poslušati telo."

Deluje dobrodelno

Njegov povprečen čas pretečenega maratona je 5 ur in 15 minut, najraje pa ima maratone na Japonskem. Ko se mu zdi tek med tekmo težek, se spomni, zakaj teče: “Ko mislim, da ne morem več, pogledam na zapestnice, ki jih nosim na roki”. Cartwright zbira sredstva za nevladno organizacijo 'Shine On! Kids', ki otrokom na Japonskem pomagajo pri boju proti raku in drugim boleznim. Sodeluje tudi v programu 'Beads of Courage', (Kroglice upanja), v katerem podporniki vsako leto kupijo več kroglic za na zapestnice. Vsak otrok, ki pride na kemoterapijo, dobi kroglico s pismom tekača. "Zaradi njih se počutijo dobro in upajo, da bodo svojo travmo spremenili v srečnejši spomin. V primerjavi z bolečino, skozi katero gredo, moja bolečina ni nič", pravi Cartwright.

Pravi, da brez podpore družin in prijateljev ne bi šlo. Žena ga spodbuja, včasih z njim celo teče, edino kar ji gre na živce, so njegovi tekaški copati, ki so po celi hiši. Prečkanje njegove 200. maratonske ciljne črte 9. junija v Phuketu bo zagotovo evforično, 11 prijateljev pa namerava teči ob njem, da bi skupaj proslavili pomembno številko.

Povzeto po: ‘I thought I would run one’: marathon runner, 60, nears 200th race, yet says running doesn’t come naturally, ki je dostopentukaj.