Na štiri oči z Natašo Musar Mišeljić

Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Spomladi bo minilo 10 let odkar tečem. Bila sem strastna kadilka in ko sem prenehala s kajenjem, sem rabila nekaj konkretnega, da si zapolnim dolge minute »prostega teka «. Ker sem jih v začetku zapolnjevala s hrano, se je bilo potrebno nekako znebiti pridelanih kilc, zato se je šport ponujal kar sam. Že kar nekaj časa pa neuspešno tuhtam, zakaj in kako sem izbrala ravno tek. Verjetno je bil razlog v njegovi preprostosti, saj veste tisto, obuješ superge in greš. Je pa res, da sem ob prebiranju takrat še zelo živega Tekaškega foruma hitro ugotovila, da je tek v resnici cela znanost! Prve tekaške kilometre sem pretekla po 13 tedenskem programu iz knjige Tek za začetnike, vzporedno s fenomenalnimi zapisi znanega forumaša Wege (danes bi se temu reklo blog). Čeprav se z Wego nisva nikoli spoznala v živo, pa mu zanesljivo dolgujem to, da sem takrat vztrajala in tako tečem še danes.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Občutek osvobojenosti na vseh ravneh. Svobodno se počutim že zato, ker lahko tečem (kar razume vsakdo, ki je bil poškodovan in se je spraševal, ali bo lahko še kdaj). Med tekom se moje telo osvobaja strupov, ki se nabirajo čez dan, misli pa se osvobajajo problemov in bremen. Odkar sem sposobna preteči tudi daljše razdalje (in sta otroka že velika), je poseben občutek svobode tudi v tem, da lahko tek vedno podaljšam, kolikor mi je ljubo.

Kaj ti je tek dal?
Ogromno spoznanj o sebi in o svetu na sploh. Neko novo samozavest, ker redno premagujem samo sebe in meje v svoji glavi. Med tekom sem poglobila nekatera že obstoječa prijateljstva, spoznala pa sem tudi množico novih ljudi in z nekaterimi od njih spletla trdne vezi. Odkar tekam tudi po gričkih, sem spletla posebno vez tudi z naravo. Verjamem, da sem zaradi teka postala bolj odprta, bolj sočutna in bolj vesela oseba. Pa tudi boljša organizatorka svojega časa.

Kako potekajo tvoji treningi?
Jaz le tečem, ne treniram. Edino, ko sem se pripravljala za maraton, sem si zadala, da moram preteči 50 km tedensko. Sicer pa poskušam teči vsaj 3x tedensko, vsaj en tek na teden naj bi bil daljši od 15 km. Ne uspe mi vedno, se pa trudim. Izjemno težko tečem poleti, saj imam očitno vročo kri. Skoraj do prvega snega tečem v kratkih rokavih, poleti pa me vročina povsem uniči. Zato takrat manj tečem in se več potikam po gorah. Prva leta si teka brez rock glasbe nisem znala predstavljati, zdaj pa že zelo dolgo med tekom ne poslušam več glasbe, temveč dogajanje okrog sebe in predvsem tisto v sebi. Je pa tek ob glasbi posebne vrste odklop, ob glasbi se odklopiš od vsega, tudi od samega sebe.

Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Izjemno rada tečem sama in izjemno rada tečem v družbi Katje in Nataše ter občasno drugih prijateljic. Rabim in prakticiram oboje.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabila?
Prve 10-ke na Ljubljanskem maratonu zagotovo! Poleg tega, da sem od živčnosti popolnoma pozabila na to, da se prestavi ura in smo bili v centru Ljubljane že navsezgodaj, sem se na napakah naučila še marsikaj. Na primer tega, da si ne smem zapeti štartne številke na sprednji del jakne, saj se tako ni mogoče sleči in se človek skuha. Pa seveda, da me ne sme potegniti množica, ker adrenalin omogoča za moje sposobnosti prehiter tek v začetnih kilometrih. Takrat sem razočarala sebe in moja najbolj goreča navijača, ker sem popolnoma pregorela in zadnja 2 km prehodila. Za vedno bo v mojem srcu ostal Berlinski maraton, kjer mi je uspelo preteči 42 km. Nepozabna je tudi prva ultra razdalja Celje – Logarska, kjer sem do cilja trepetala pred silnimi klanci iz opisa proge, pa jih nisem dočakala. Pa 30 km tek Cortina - Dobbiaco, kjer sem po prelepi progi v osrčju Dolomitov tekla nad vsemi pričakovanji in pol ure čakala na navijače, ki bi morali ovekovečiti moj prihod v cilj. Prekrasni spomini so ostali tudi na dvakratno udeležbo na 21 km razdalji na Beogradskem maratonu, zaradi izjemno srčnih navijačev in odlične zabave pred in po tekmi. Tek trojk je vsako leto najbolj zabaven tek sezone. Ko prilezem na vrh Nanosa na UT Vipavske doline, pa se vsakič počutim, kot da sem prilezla na vrh sveta! Sicer pa je vsak tek dogodivščina zase, tako zaradi tega, kar se dogaja na progi, kot zaradi celotnega dogodka, ki si ga naredimo s prijatelji.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Rada hodim v gore, v skale sem zaljubljena, čeprav me tudi malo plašijo. Pa smučam rada. Ko nisem poškodovana, hodim tudi na vadbo za moč in jogo.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Hja, tole pa ni pravo vprašanje zame. Na tem področju moram še precej postoriti. Sicer se trudim jesti čim bolj živo hrano, dosti kuham in se izogibam procesirani hrani, kolikor se le da, vendar sem dobesedno mahnjena na sladkarije. In na kokakolo.

Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Velika želja je odteči 50 km trail. Vendar bo za ta podvig potrebno pojesti še nekaj žgancev. Želela bi si odteči še katerega od velikih svetovnih maratonov, posebej londonskega. Najbolj pa si želim, da bi mi bo služilo zdravje in bi lahko tekla še veliko let.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Moja velika ljubezen so hribi in gore. Že ob pogledu naje mi zaigra srce, zato se trudim, da jih čim večkrat obiščem. Tam nekje nad 2.000 metri se zdi življenje nekaj čisto drugega. Mir, tišina, povezanost z naravo, brezmejna prostranstva, neokrnjenost, preprostost. Kljub temu, da je hribolazništvo, tako kot tek, trenutno »in «, se vedno najdejo odmaknjeni kotički in samotne potke, kjer je mogoče doživljati vse to. Zelo rada tudi berem, predvsem zahtevnejše leposlovje. Rada preživljam čas s svojima otrokoma, kolikor in kadar se jima to še ljubi, ter pobegnem na zrak z našo psičko. Z veseljem tudi pogledam dobro gledališko predstavo ali film, tudi kak rock koncert me še premami. Za kaj drugega pa že skoraj zmanjka časa.