Eritrejski gorski tekači so se na mednarodni sceni prvič pojavili leta 2000 na svetovnem prvenstvu v Bergnu v Nemčiji. Že prvo leto so zmagali med mladinci v posamični konkurenci in bili drugi ekipno. Z uspešnimi nastopi so nato z nekaj prekinitvami nadaljevali vse do lani. Na SP v Kamniku leta 2010 so nas Eritrejci spravili v paniko, ker so na sredini proge vodili trije reprezentanti te afriške države, mi pa nismo imeli pripravljenih treh zastav za podelitev priznaj … letos je na svetovnem prvenstvu nastopil le Azerya Teklay, ker eritrejska atletska zveza za nastop ekipe oziroma za pot ni imela denarja - Teklay pa si je pot plačal sam. Zanimivo, v vseh teh letih so nastopili vedno samo z moškimi, nikoli niso na SP poslali nobene tekačice.
Pot na svetovno prvenstvo - pot v obljubljeno deželo
Osebno sem se z njihovo problematiko prvič soočil na svetovnem prvenstvu leta 2007 v Ovronazzu v Švici, ko so se v članski konkurenci uvrstili na 2. in 3. mesto, med mladinci pa celo na 2., 3., in 4. mesto. Kot član Councila WMRA (svetovne zveze za gorske teke) sem bil kot tehnični delegat zadolžen, da vse poteka po predvidenem urniku, tik pred pričetkom zaključne slovesnosti pa smo izvedeli, da eritrejskih tekačev ni v dvorani, češ da so utrujeni in da počivajo v hotelu. Takoj smo šli v hotel in ugotovili, da cele ekipe ni zato, ker sta dva člana in dva mladinca pobegnila in tako izkoristila oziroma zlorabila vizo, ki sta jo dobila za pot na svetovno prvenstvo in se priključila množici eritrejskih emigrantov, ki živijo v tem delu Švice. V tistem času in tisti vlogi sem bil nad početjem športnikov in njihovega vodstva ogorčen in kot delegat celo sprožil akcijo, da je zveza poslala uraden protest v Eritrejo. No, v teh dneh sem izvedel, da še vedno bolj ali manj srečno živita v Švici, vendar se ne preživljata s tekom; dva sta celo povsem opustila tek.
Življenjska zgodba Azerye Teklaya
Kot vrhunski tekač se je prišel Teklay prvič v Slovenijo leta 2010 na SP v Kamnik. Naslednje leto smo se dogovarjali za nastop na enem od naših tekmovanj, vendar so se zadeve zapletle pri izdaji vizuma. Lani se je prvič udeležil najprej Teka na Grintovec, jeseni še Teka na Šmarno goro. V času njegovega bivanja pri nas smo navezali neke vrste prijateljske stike in izvedeli za njegovo življenjsko zgodbo. Možakar se je času druženja pokazal kot pravi poštenjak in športnik z dušo in telesom.
Star je 35 let, poročen in oče treh otrok; žena pričakuje četrtega v dneh po teku na Šmarno goro. Živi v predmestju Asmare, glavnega mesta Eritreje, kjer živi desetina od 6 milijonov Eritrejcev. Mesto leži na 2300 metrih nadmorske višine in ima konstantne temperature med 18 in 25°C, torej so pogoji idealni za tekaški trening, neke vrste višinske priprave, bi lahko rekli. Ozemlje Eritreje je skozi zgodovino doživljalo turbulentna obdobja in menjalo »vladarje «, leta 1947 pa je bilo za zeleno mizo dodeljeno Etiopiji. Leta 1991, torej v letu, ko se je osamosvojila Slovenija, je podoben korak uspel tudi Eritrejcem. Odločitev je povzročila serijo oboroženih spopadov, ki so leta 1998 prerasli v formalno vojno.
Tako kot vsi Eritrejci, je bil v tem času 20-letni Azerya rekrutiran v vojsko. V treh letih na frontije spoznal vse krutosti in nesmisel vojne. Odločil se je, da bo naredil vse, kar je mogoče, da mu ne bo treba več v tak pekel. Kot moški v - športno gledano - najboljših letih je spoznal, da je tek verjetno edini realni izhod. Pri 25-ih letih je pričel trenirati in hitro je napredoval, tako da je že po nekaj letih prišel z reprezentanco na svetovno prvenstvo in takoj posegel po srebrni medalji. Uspeh je ponovil še dvakrat. Dobil je službo v vojski in si tako pridobil pravico do bolj ali manj redne mesečne plače, ki znaša za Eritrejske razmere solidnih 12 do 15 dolarjev. Med tem se je poročil, dobil otroke. Sanje so se mu uresničile. Na vprašanje, kako preživi družino s takimi dohodki pravi, da nekako gre, da tako in tako vse, kar potrebujejo za življenje, pridelajo na kmetiji, kjer gojijo zelenjavo in krompir, okoli domačije pa skače nekaj koz.
Graditi je začel celo lastno hišo, seveda "Eritrean style", skromno. Pravi, da ga bo skupaj z zemljo na obrobju Asmare stala okoli 5000 evrov - dobrih 400 mesečnih plač!. Lotil se je tudi vozniškega izpita, vendar bo moral »projekt «, za katerega moraš odšteti med 200 in 300 dolarji, do nadaljnja počakati.
Videti je bilo kot pravljica, dokler …
Ker je Eritreja ena najrevnejših dežel sveta, prebivalci kot ekonomski emigranti bežijo na vse konce sveta. Moški so vojaški obvezniki vse do 60. leta, zato legalno ne morejo zapustiti države – razen pod posebnimi pogoji, recimo kot športniki. Zanimivo, za ženske velja ta omejitev do 27. leta.
Tako je v začetku letošnjega leta v sosednji Sudan pobegnil njegov brat, sicer brezposelni učitelj. Tam mu je pripravila teren ena od v Kartumu živečih sestra. Srečno je prebežal preko meje, vendar so ga v Sudanu zajeli tamkajšnji teroristi, "lovci na glave", ki ugrabljajo begunce in od svojcev zahtevajo visoke odkupnine. Za Azerio so vedeli, da ima privilegij, da kot športnik hodi v Evropo, za take pa mislijo, da imajo polne žepe denarja. Po dolgih pogajanjih, pri katerih nikoli ni vedel, če se bo vrnil živ, so se pogodili za odkupnino okoli 6000 dolarjev. Veliko ali malo, odvisno s katere obale Sredozemlja gledaš. Če si na severni strani, ni veliko, na južni, torej afriški, zadeva dobi drugačne dimenzije. Denar so zbrali v celotnem sorodstvu, ki tam seže do bog-si-ga-vedi katerega kolena in navezali stike "z znanci od znancev" širom po svetu, celo v Kanadi in Švici. Nekaj so si morali sposoditi na "črnem trgu" pri "komercialnih posojevalcih", ki z oderuškimi obrestmi izsiljujejo reveže.
Tako so splavali po vodi vsi njegovi načrti za bodočnost. S 35-imi leti ni več med najmlajšimi tekači in športna kariera se mu počasi bliža koncu. Najprej mora poplačati dolgove, v katere je zabredel zaradi bratovega nesrečnega primera, nato bo začel znova.
To je torej življenjska zgodna našega tekača, ki se bo v torek spoprijel s šmarnogorsko strmino, prihodnjo soboto pa bo seveda nastopil še na Teku na Šmarno goro, kjer je lani izgubil prvo mesto v zadnjem metru, kar prikazuje slika. Organizatorji šmarnogorskih športnih prireditev smo se odločili, da mu pomagamo, seveda v skladu z našimi možnostmi.
nazaj na vrh
