Revija Tekac.si 10/11: Poiščimo smisel v teku ... še enkrat

Javnost so te akcije navduševale in po nekaj letih se zdi, da noben rezultat ni več dovolj dober, noben ultramaraton dovolj dolg in nobena gora dovolj visoka. Da, tudi rekreativni športniki zmoremo neverjetno. Postavljamo si cilje in potem težje dosegljive cilje in treniramo kot živali in se poškodujemo in se nam to ne zdi problematično in se vrnemo močnejši.

Potem se začne v strokovnih krogih glasno govoriti in celo zgražati, da rekreacija pravzaprav ni tako zelo zdrava. Da je težko najti pravo, zdravo, ljubljenim bližnjim prijazno mero športa. Da so mnogi to mero že zdavnaj izgubili in se znašli v začaranem krogu nezadovoljstva in poškodb.

To je zaskrbljujoče. A se bojim, da gre v mnogih primerih za posploševanje.

Vsi poznamo ljudi, ki se iz službe vračajo tako zgarani, da komaj stojijo.

In vsi poznamo ljudi, ki opravljajo enaka, lahko tudi zelo odgovorna dela, a popoldne ne vedo, kam bi z vso energijo, ki jim je še ostala. Družbeno najbolj koristni se udejstvujejo na humanitarnem področju, spet drugi v lokalni politiki ali društvih, organizirajo prireditve … In novinarji jim postavljajo oguljena vprašanja, kako jim uspe službene in družinske obveznosti združevati s postranskimi dejavnostmi. Češ da je videti, kot bi imel njihov dan več kot 24 ur.

No, nekateri popoldne pač tečemo ali počnemo karkoli že. Družbeno je to res manj koristno, sploh če je za zdravje res tako škodljivo, da bomo do svoje smrti obremenili zdravstveno blagajno toliko kot kadilci, alkoholiki in od drugih reči odvisni pacienti. Osebno si ne znam predstavljati, da bi Slovensko planinsko pot pretekel kot Katja Vencelj; rekorderka te transverzale, a tudi mama in medicinska sestra. To, da zmore dosegati ekstremne dosežke kljub izčrpljujoči službi, ki vključuje tudi dežurstva, pa seveda ne pomeni, da enako zmore kdorkoli. Iskanje vzora v zunajserijskih ljudeh in dosežkih res ni smiselno. Še manj pa zdravo.

Je čas, da v rekreativnem teku spet poiščemo pravi smisel? Seveda! Kajti ko ga najdemo, »svet ni več na konici noža, ampak razprostrt na dlani, s katero življenju segamo v pozdrav«, kot zapiše Blaž Mazi v izvrstnem eseju Vzemi maratonu, kar ti je ukradel.

Letni naročniki, berejo revijo ceneje >>> naročnina na revijo

Kazalo

Fotolov

Tema meseca

Intervju: Katja in Toni Vencelj

Intervju: Gojko Zalokar

Na štiti oči: Ana in Žiga Jureč, redna udeleženca letnih priprav na Ljubljanski maraton

Obširna predstavitev tekaške obutve v sodelovanju, ki so na voljo v trgovinah Intersport

Reportaža SwissPeaks trail