Bill Bowerman: Človek, ki je začel vse skupaj

Pravijo, da je z učenjem tehnike podaljševanja korakov tekačem naredil slabo uslugo. Danes pravijo tudi, da so copati z izrazitim blaženjem preteklost. A brez preteklosti ni prihodnosti in brez Billa Bowermana si ni mogoče predstavljati tekaškega hobija, kot ga poznamo danes.

William Jay "Bill" Bowerman bi se najbrž globoko zamislil, če bi mu predstavili idejo o bosonogem ali minimalističnem teku. Rojen leta 1911 v neki drugi Ameriki, nikakor ne polni obilja, ki so ga od rojstva doživljali njegovi varovanci, denimo Steve Prefontaine, je bil zelo odločen mož. Kdor koli je kdaj raziskoval preteklost velikih tekaških talentov Združenih držav Amerike, ve, da največji prihajajo iz Portlanda v Oregonu, in tudi Bill ni izjema.



Govorimo o človeku, ki je v najbolj plodnih letih živel v času velike ameriške depresije, veliko pogubnejše, kot je današnja recesija. O človeku, ki se je v dneh po japonskem napadu na Pearl Harbor pridružil ameriški vojski in kot major ob koncu druge svetovne vojne sam izpogajal predajo nemške vojske na prelazu Brenner.

"V življenju imate veliko večje možnosti za zmago v ekipi kakor pa kot posameznik," je imel navado reči Boweman, ki je v srednji šoli igral in kasneje nekaj let treniral ameriški nogomet. Ekipni duh ga ni nikoli zapustil, kar se je kasneje izrazilo v sodelovanju z mnogimi varovanci, ki zanj niso bili roboti iz mesa in kosti. Naveza trener-atlet je bila svet zase, ekipa v malem. Na stezi sta skupaj doživljala evforijo in dramo. Ko se je leta 1929 Bill vpisal na univerzo v Oregonu, ni bil tekač, hotel je biti nogometaš. Vedel je, kaj pomeni biti prvak, saj je igral za znamenito ekipo Oregon State. Vse bi bilo lahko drugače, če ne bi srečal legende, ki takrat to še ni bila, atletskega trenerja Billa Haywarda.



Skoraj dve desetletji kasneje je na začetku šestdesetih let prevzel mesto tekaškega trenerja na Univerzi v Oregonu in začel pisati zgodovino. Bil je metodičen, natančen in radoveden. Ni se zadovoljil s siljenjem z glavo skozi zid. Za olimpijske igre leta 1968 v Ciudadu de Mexico je prilagodil program treninga za ameriške olimpijce in jih pripravljal za tekmovanje na veliki višini. Na naslednjih igrah v Münchnu je bil že glavni trener, s seboj pa je vzel biser ameriškega teka, tekača, ki je bil njegov izum – Stevea Prefontaina.

Njegovo potovanje na Novo Zelandijo leta 1962 počasi dobiva obrise legende. Tam je naletel na tekaški klub običajnih ljudi, ki so tekli za rekreacijo, ne za zmago na olimpijskih igrah. Ko se je vrnil v ZDA, je začel o tem pisati članke in knjige. V Eugenu v Oregonu je na tristranskem letaku zasnoval A Jogger's Manual – tekaški program, ki je predstavlja osnutek nacionalnega načrta za rekreativne tekaške treninge.



Štiri leta kasneje je tako (ob pomoči kardiologa W. E. Harrisa) izdal knjigo s preprostim naslovom: Jogging. Če se danes podatek, da so nemudoma prodali več kot milijon izvodov, zdi smešen, pa je bila to v tistem času šokantna številka. V manj kot desetih letih so začeli teči milijoni Američanov. "Tek ni tek na zmago, ampak do meja človeškega srca," je zapisal Bowerman. A tudi srce ne more daleč, če noge niso v pravi obutvi.

Bill je imel idejo. Izračunal je namreč, da 180 centimetrov visok tekač z 20 gramov lažjimi čevlji v eni milji s stopali dvigne 25 kilogramov manj, kot bi jih sicer. To se je moralo nekje poznati. Dlje so namreč tekači tekli, večji so bili prihranki bremena, ki bi ga morali nositi s seboj. Bill je imel v resnici več idej. Dosledno zmanjševanje teže tekaškim copatom je bila samo najbolj radikalna v tistem obdobju.



Kar zadeva Billa Bowermana in kasnejšo zgodovino podjetja Nike, ni bilo nobene romantike. Bil je ameriški državljan in živel je v šestdesetih, ko so nastajali svetovni imperiji današnjih multinacionalk. Že leta 1954 je poskušal prodati zamisli vodilnim proizvajalcem športne obutve, a jih ni prepričal. Bil je dovolj trmast, da se je naučil čevlje izdelovati doma in jih preizkušal na nekaterih atletih, med drugim na Philu Knightu. Bowermanovi atleti so z njegovimi čevlji osvajali medalje in naslove...



Različni viri začetek podjetja Nike opisujejo drugače, a menda je bil dovolj zgolj stisk rok in Bowerman in Phil Knight sta leta 1964 ustanovila podjetje Blue Ribbon Sports, ki je kasneje postalo Nike. Sprva sta posel financirala tako, da sta v ZDA uvažala japonske tekaške copate. Knight je prevzel poslovanje, Bowerman pa je imel čas in vire za razvoj.



Dve leti kasneje sta trgu predstavila Nikejevo ikono, copat, v katerem je Ameriko po dolgem in počez pretekel tudi Forrest Gump: Nike Cortez. Oblika copata sodi še danes med najbolj prepoznavne Nikejeve izdelke, v sedemdesetih pa je bil model nadgrajen z rebrastim podplatom, ki ga je Bowerman "odkril" tako, da je v ženin pekač za vaflje stisnil gumo za podplat in se prepričal, ali cik-cak vzorec nudi dovolj oprijema – ob še nekoliko manjši teži seveda.



Po svoje je bil Bill vizionar. Cortez je imel do leta 1972 rebrast, a fleksibilen podplat, ki je imel pod peto mehko vmesno plast, s čimer so manj trpele ahilove tetive dolgoprogašev. Copat je bil iz najlona in za tiste razmere je bil peresno lahek. Bowerman je dojel, kam mora usmeriti naslednjo vejo tekaške evolucije. Glede na to, da danes govorimo o minimalističnem teku, je očitno vedel, kaj dela.