"Bosonogi fant" po naključju

Prejšnji teden sem v torek, tako kot že velikokrat prej, načrtoval izvedbo intervalnega teka, ki sem ga želel odteči po senčnih predelih bližnjih gozdnih poti.

Ker sem bil cel dan malce raztresen, sem brez težav sedel v avto in se odpeljal do gozda brez da bi s seboj vzel tekaške copate. Odprem prtljažnik, ven skoči Clea, razposajena in pripravljena na popoldanski tek, se preoblečem, navesim na sebe tekaško opravo in se želim obuti.

Tu je nastopil grenak trenutek, ki me je za hip celo razjezil … Ko sem razmišljal, kakšen »bebo « sem, me je prešinila misel, da se da teči tudi brez copat. Za trenutek sem postal, razmišljal in gledal okoli sebe, ter se naposled odločil, da bom intervalni del izpustil in le odtekel poljubni krog brez obutve.

Sprva sem bil malce zaskrbljen, kaj če bom na kaj stopil, to bo bolelo … A že po nekaj metrih je korak postal zaupanja vreden in začetna negotovost je prešla v užitek in ugotovitev, da po lepi poti teči bos ni boleče ali neprijetno.

Ko sem se obotavljal in tuhtal, sem potreboval le odločitev, da pozabim na »predsodke « o umazanih in nevarnih tleh. Prepustil sem se naravi in se podal na enega izmed lepših tekov v zadnjem obdobju. Glavno je bilo dejstvo, da sem se sprostil in zlil z okolico. Nekaj začudenih pogledov je pregnal »stric «, ki je moj tek komentiral le z besedami: »o, bosonogi fant «! Ja, točno tako sem se počutil!

Začetna nevednost, koliko kilometrov bom odtekel, je hitro prešla v odločitev, da bom pretekel vsaj standardni sprehajalni krog. Korak je bil vedno bolj prijeten in tudi »blatne kopeli «, katerih se takrat, kadar sem obut na veliko izogibam, so hitro postale udobne prijateljice mojih stopal.

Ko sem na tla pod seboj začel gledati na način, da ni popolnoma vseeno kje tečem, ko je bilo telo veliko bolj odzivno, sem videl, da bo tokratni tek tudi brez intervalov in hitrosti postregel s prijetno utrujenostjo in čiščenjem utrujenega duha.

Zanimivo je bilo tudi spoznanje in predvsem potrditev, da očitno tudi obut tečem tehnično dobro, saj me med in po teku ni nič bolelo bolj kot ponavadi. Po pretečenih 5,5 kilometrih sem prišel nazaj do mesta pričetka in bil zadovoljen z novo izkušnjo, ki je le potrdila dozdajšnja trudenja, da se ne pustimo voditi trenutkom.

Da niso dogodki tisti, ki spreminjajo naše razpoloženje. Sami se odločimo, kaj bomo potegnili iz nastale situacije, ali jo sprejmemo in se prilagodimo, ali pa tarnamo, se jezimo in pustimo malenkostim, da krojijo naš vsakdan.

Zaključim lahko z dejstvom, da tokrat nisem tekel zadnjič kot »bosonogec «. Ne pravim, da bom tekaške copate »vrgel v smeti «, a vsekakor je tek brez obutve dobra interakcija med tekačem in naravo. Tudi ne bom poskušal prepričevati tistih, ki ne bi tekli brez obutve.

Če pa vas življenje kdaj pripelje na tek brez obutve, pa le sprejmite izziv in se iz dogodka vrnite kot zmagovalec, kot nekdo, katerega ovinkaste poti življenja ne spravijo iz tira.

Želim lep in dober tek še naprej, pa naj bo obuti ali bosonogi!