Če želiš nekoč preteči maraton, ne začni s tekom

Andreja Košir razmišlja drugače. »Če želiš nekoč preteči maraton, ne začni s tekom,« pove z nasmehom, ko se srečava pred treningom. Na prvi pogled je njen odgovor presenetljiv. Še bolj pa, ko namesto na tekaško stezo odide proti fitnesu. Tam jo čakajo vaje za moč, stabilizacijo, ravnotežje in mobilnost. Tek danes ni na programu. »Veliko ljudi misli, da je maraton sestavljen iz kilometrov. Jaz mislim, da je sestavljen iz vseh odločitev, ki jih sprejmeš veliko prej.«

Življenje z multiplo sklerozo je Andrejo naučilo, da posebno pozornost namenja signalom, ki ji jih pošilja telo. Pri treningu to zavedanje dopolnjuje s podatki o aktivnosti in regeneraciji, ki jih spremlja s pametno uro ter jih uporablja kot dodatno informacijo pri načrtovanju svoje vadbene rutine.

Njen cilj je jasen. Postopoma želi vključevati daljše teke in nekoč odteči maraton. Ne čim prej, ampak takrat, ko bo nanj zares pripravljena.

Ali sem danes pripravljena na trening?

»To je prvo vprašanje, ki si ga zastavim,« pove. Prizna, da je bila nekoč tudi sama prepričana, da je več vedno bolje. Če je imela čas, je trenirala. Če je bila nekoliko utrujena, je trening preprosto opravila kljub temu. Danes razmišlja drugače. »Naučila sem se, da utrujenost ni vedno znak lenobe. Včasih je znak, da telo potrebuje čas.«

Zato pri treningih pogleda tudi podatke, ki jih spremlja s športno uro Huawei Watch GT Runner 2. Med kazalniki, ki jih spremlja, je tudi HRV oziroma variabilnost srčnega utripa, ki lahko ponudi dodaten vpogled v regeneracijo in v to, kako se telo odziva na obremenitve pri treningu. »Če vidim, da moje telo potrebuje počitek, ga poslušam. Včasih je najboljši trening ravno tisti, ki ga izpustiš,« pravi Andreja.

Ali res potrebujem še en trening?

To vprašanje si zastavi marsikdo, ki želi napredovati. Še en tek. Še ena serija. Še nekaj kilometrov.

Andreja pravi, da jo je šport naučil predvsem potrpežljivosti: »Napredek ni odvisen od enega odličnega treninga. Nastaja iz veliko majhnih odločitev. Ena najtežjih je priznati, da je danes dovolj.« Veliko pomembneje od popolnega tedna se ji zdi, da lahko kakovostno trenira tudi čez mesec ali pol leta.

Kako vem, da napredujem, če ne tečem hitreje?

Večina začetnikov svoj napredek meri s časom ali številom kilometrov. Andrejo zanimajo tudi drugi kazalniki: »Če bi gledala samo tempo, bi hitro dobila občutek, da stojim na mestu. V resnici pa telo pogosto napreduje tudi takrat, ko tega še ne opazimo.«

Pri tem spremlja VO₂ Max, ki kaže razvoj aerobne pripravljenosti, in Running Ability Index, ki pomaga oceniti razvoj tekaške zmogljivosti skozi čas. »Včasih trening ni nič posebnega, podatki pa pokažejo, da sem naredila korak naprej. Takrat veš, da si na pravi poti.«

Ali priprava na maraton res pomeni samo čim več teka?

Ob tem vprašanju se nasmehne: »To je verjetno največja zmota.« Ob tem pojasni, da danes veliko več časa nameni vajam za moč kot teku. Močne noge, stabilen trup, dobra gibljivost in ravnotežje so po njenem mnenju temelj vsega. »Če telo ni pripravljeno na obremenitev, ti tudi dodatni kilometri ne bodo pomagali.«

Pomemben del priprave predstavljata tudi kakovosten spanec in regeneracija: »Napredek se ne zgodi med treningom. Zgodi se po njem.« Ravno zato se ji zdi pomembno, da razume, kako se njeno telo odziva na posamezne obremenitve. Športna ura zanjo ni pripomoček za štetje korakov, ampak orodje, ki ji pomaga sprejemati bolj premišljene odločitve.

Kaj pa, če danes še nisem tekačica?

Andreja se ob tem vprašanju iskreno nasmehne. »Potem sva že dve.«

Čeprav redno trenira, zase še vedno ne pravi, da je tekačica. Daljše teke šele postopoma vključuje v svojo rutino: »Vsak ima svojo pot. Sama ne želim ničesar prehitevati. Pomembno mi je, da moje telo postopoma gradi vzdržljivost in da v procesu tudi uživam.«

Andreja pravi, da se je skozi leta naučila opustiti primerjanje z drugimi. Namesto osebnih rekordov jo danes bolj zanima, ali je naredila korak naprej glede na včerajšnjo različico sebe. Ko jo vprašam, kaj je njen največji športni cilj, ne odgovori maraton: »Moj cilj ni, da bi maraton preprosto odtekla. Moj cilj je, da na štart pridem pripravljena. Da vem, da sem si vzela čas, poslušala svoje telo in gradila temelje, ki jih takšen izziv zahteva.«

Ko zaključiva pogovor, se vrne k vajam. Maraton se zdi še daleč, vendar se zdi, da jo to najmanj skrbi. »Ne vem, kdaj bom odtekla svoj prvi maraton,« pove, »vem pa, da ne želim hiteti. Ko bom stopila na štart, želim vedeti, da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči, da sem tja prišla pripravljena.«

Morda je prav v tem največja lekcija za vse, ki razmišljamo o teku. Pot do maratona se ne začne z nabiranjem kilometrov, temveč z grajenjem temeljev, zaradi katerih bomo nekoč pripravljeni na prvi korak proti cilju.