[Intervju] Kdo je Slovenka, ki je zmagala na eni od najzahtevnejših tekaških prireditev na svetu?

In sicer gre za 24-urno tekmovanje World 's Toughest Mudder, kjer morajo tekmovalci med tekom premagovati vrsto zahtevnih ovir.

Rea je bila med 1600 tekmovalci četrta, med dekleti pa je postavila najboljši rezultat odkar so leta 2011 začeli prirejati to tekmovanje. V 24 urah pretekla 144 kilometrov, zmagovalec v moški kategoriji je na tokratni tekmi denimo premagal 176 kilometrov.

Rea Kolbl kljub doktorskemu študiju na ameriški univerzi Stanford velik del svojega časa posveča športu.

Zaupala nam je nekaj več o svojem življenju v Ameriki, treningih in seveda o tem, kako je doživljala samo tekmovanje in zmago:

Kaj te je pravzaprav poneslo v Ameriko?

Po končani srednji šoli sem bila sprejeta na University of California, Berkeley in sem se tako odločila, da odpotujem v tujino na študij. Na ameriških univerzah se do konca drugega letnika ni potrebno odločiti glede smeri študija, čeprav sem že takoj vedela, da si želim študirati znanost. Po prvem letu študija sem se odločila za vzporedni študij fizike ter astrofizike, in v drugem letu sem se priključila raziskovalni ekipi profesorja Geoff Marcy-ja, kjer sem pomagala pri odkrivanju planetov izven našega osončja. Med študijem sem tudi spoznala bodočega moža, Buna Praja, in po končanem doktorskem študiju sva se tudi poročila. Ker njegova družina prebiva v Oaklandu, sva hotela ostati v bližnji okolici, in ko sem bila sprejeta na Stanford University za doktorski študij aplikativne fizike, sem skoraj brez pomislekov to tudi sprejela. Za doktorski študij sem si želela študirati nekaj bolj oprijemljivega in aplikativnega za vsakdanje življenje, kar me je vodilo v raziskovalno skupino s fokusom na materialni znanosti, kjer pomagam razvijati nove senzorje za meritev sil v živih organizmih.

Si pričakovala, da boš čez lužo ostala toliko časa?

Definitivno ne. Vsako leto, ko pogledam za leto dni nazaj si rečem, da si nisem takrat niti predstavljala, da bom tukaj kjer sem.

Življenje je definitivno polno presenečenj, in zadnjih sedem let me je presenetilo na ogromno različnih področjih.

Kako zgleda tvoj tipičen dan?

Med tednom se zbudim okoli 6ih ali 7ih zjutraj in grem takoj teči. Tečem eno uro in navadno pretečem 15 kilometrov.

Potem naredim nekaj vaj za moč, se raztegnem, preoblečem, pojem zajtrk, in se odpravim v laboratorij. V laboratoriju je vsak dan malo drugačen. Potem pa se dobim z možem v fitnes centru za drugi trening dneva. Zvečer treniram večinoma za moč, še posebej za moč zgornjega dela telesa (zgibi, visenje, ter podobno), kar je pomembno za ovire, ki jih je potrebno premagati z močjo rok.

Med vikendi veliko tekmujem, če pa sem doma, preživim večino časa zunaj. Moj jutranji tek se običajno prelevi v celotno dopoldne, saj se zapeljem v hribe. Popoldne greva z možem na pohode, kolesarit, igrava tenis ali se lotiva kakšnega dela po stanovanju.

Velik del svojega otroštva si posvetila gimnastiki. Kdaj pa si tako zelo vzljubila tek?

Ko sem pustila gimnastiko, sem se naprej usmerila v atletiko (še v Sloveniji), skakala sem s palico. Na žalost to ni trajalo dolgo, saj sem pridobila kar veliko kilogramov, kar je bila posledica tako manjšega števila treningov kot tudi velike količine sladkarij in nezdrave hrane.

V dveh letih od tega, ko sem prenehala z gimnastiko, sem skoraj podvojila svojo težo in tudi izgubila športno telo.

Ko sem se preselila v Berkeley, sem imela gozdne poti tik pred vrati. Teči sem začela predvsem z namenom, da izgubim odvečno težo ter za sprostitev po stresnih študijskih obveznostih. Čudoviti razgledi z vrha hribov ter čudovite gozdne poti so kar hitro spremenile tek iz rekreacije v ljubezen in po dobrih dveh letih teka sem dobila nazaj tudi športno telo. Po par tekmah v gorskem teku sem tudi ugotovila, da sem precej hitra, kar je bila še dodatna motivacija, da sem se teku začela posvečati vedno bolj resno.

Kako ti sploh uspe usklajevati vse študijske obveznosti, zasebno življenje in treninge? Kje najdeš motivacijo? Kdo je tvoja največja vzpodbuda?

Z veliko pomoči! Ker sva čez poletje veliko potovala, je Bun pustil službo, saj ne bi mogel dobiti dovolj dopusta, da bi se na tekme lahko odpravila skupaj. Ker je doma, on poskrbi za vse – nakupi hrano, kuha večerje, pere obleke, planira lete na tekme ter vse ostalo kar je potrebno v življenju. Jaz samo študiram ter treniram. Brez njegove pomoči mi vsekakor ne bi uspelo.

Motivacije pa ni težko najti – res uživam v teku, tako da mi tek vsak dan sploh ni problem. Po celem dnevu dela v laboratoriju pa tudi komaj čakam, da se zvečer ponovno ukvarjam s športom. Seveda so nekateri dnevi težji kot drugi, takrat samo pomislim na to, kako čudovito je tekmovati in biti na tekmah uspešen. Moja največja vzpodbuda je notranja; ko sem zapustila športno življenje je vse postalo tako težko, in dan za dnevom sem brez športa precej manj uživala življenje. V primerjavi s tem je vsak trening lahek.

Kaj pa ti tek pomeni?

Tek mi pomeni vse (No ja, skoraj vse! Je na drugem mestu, takoj za družino).

Mislim, da v zadnjih treh letih samo 3 dni nisem tekla, in to v tednu po tekmi, kjer sem pretekla 160 kilometrov.

Kako treniraš?

Med tekom nikoli ne poslušam glasbe, ker se raje izgubim v korakih. Brez teka zjutraj ne vem, kaj bi s seboj naredila čez dan. Večino mojega treninga je po hribih, redko po ravnem – tečem približno 120 km na teden, z okoli 3000 metrov vzpona. Med tekom nikoli ne sledim hitrosti: Tek med tednom je hiter, med vikendom pa strm, za veselje, dobro počutje, in lepe razglede. Treniram tudi za moč ter lažji kardio (kolesarjenje, veslanje, pohodi) za preventivo poškodb, ampak moje veselje ter večina treninga je v teku.

Prebrala sem, da ti samo tekaška tekmovanja niso ponujala dovolj velikega izziva, zato si začela tekmovati v Spartan Race. Lahko našim bralcem malo več poveš o tem, za kakšno vrsto tekmovanja gre in seveda, zakaj si se odločila, da postaneš del tega tekmovanja?

Spartan Race je disciplina, ki združuje tek in premagovanje različnih ovir. Tekmovalci plezajo po vrvi, prenašajo vedra s kamni, nosijo hlode, hodijo po tramovih, se plazijo po blatu in plavajo v ledeno mrzlem jezeru. Kdor ovire ne premaga, mora opraviti kazen v obliki vaj, kot so na primer poskoki (ang. burpees). Tekmovanj v tej disciplini se udeležuje po več tisoč ljudi, vedno več pozornosti ji namenjajo tudi mediji.

Ne maram teči po cestah, zato so bila vsa moja tekaška tekmovanja po hribih. Le ta imajo precej malo udeležencev, okoli 100, v primerjavi s tisočimi na cestnih tekih. Gorski teki so bili zato večinoma podobni mojim treningom, z razliko, da sem nosila čip in startno številko. Spartan Race je ena izmed tekem v okviru “Obstacle Course Racing (OCR) ”, kar pomeni tek z ovirami. Tek je večinoma po hribih in vsaka tekma je malo drugačna. Včasih tečemo po pesku in preko rek, včasih pa gor in dol po smučarski strmini. Razdalje so večinoma med 8 in 25 kilometri, na katerih je med 20 in 30 ovir. Ovire so različne, na primer plezanje po vrvi, nošenje težkih objektov po hribu navzgor in navzdol (vreče s peskom, vedra s kamni, betonske žoge, …), metanje kopja, plavanje v ledeni vodi, plezanje čez 2.5 metrske stene, prevračanje tovornjakih gum in tako dalje. Res zelo različno na vsaki tekmi. Na vsaki tekmi je ogromno ljudi, tudi več kot 10 tisoč! Dogajanje poteka preko celotnega vikenda od teka za otroke, do profesionalnih kategorij, do tekmovanja samo za zabavo, ter različnih izzivov – kdo lahko naredi največ zgibov, prepleza vrv največkrat v eni minuti, itd. Nikoli ni dolgočasno!

Zakaj ti ta način tekmovanja tako ustreza?

V tem izredno uživam, predvsem, ker vključuje elemente gimnastike s katero sem odraščala ter gorskega teka, ki je moja trenutna ljubezen. Nič ne premaga veličine občutka, ko pritečeš na vrh gore, tam potem splezaš še po vrvi in si tako visoko kot krošnje dreves … razgled in občutek, višje kot na vrhu, je nepopisljiv in nepremagljiv.

Že na prvi tekmi si bila odlična 4, kako se je tvoja pot nadaljevala od tam?

Poleg 4. mesta, sem se tudi kvalificirala na svetovno prvenstvo v Squaw Valley, Kalifornija. Pred tem nisem imela namena teči več kot eno Spartan tekmo, ker so tekme večinoma po celotni Ameriki in le enkrat na leto je tekma v Bay Area, kjer živima. Moja tekmovalnost mi pač ni dovolila, da se svetovnega prvenstva ne bi udeležila in za trening sem potem tekla še nekaj Spartan tekem. Na moje presenečenje sem jih tudi zmagala, kar me je potem se dodatno povleklo v ta šport, za katerega si prej sploh nisem mislila, da bom v njem tako uspešna.

So se potem spremenili tudi treningi?

Treningi so se definitivno tudi spremenili. Pred tem sem samo tekla, včasih me je kdo lahko prepričal, da naredim mogoče en ali dva zgiba. Na Spartan tekmi moraš narediti 30 burpee-jev (skleca, počep, poskok v zrak, ter nazaj v skleco), če ne moraš čez neko oviro in to ti vzame veliko časa. Brez močnih rok ter zgornjega telesa je zelo težko ostati na ovirah in na začetku sem na vsaki tekmi naredila okoli 150 burpee-jev. Ko sem se odločila, da se usmerim v OCR, sem začela dodajati večerni trening s fokusom na razvijanju moči zgornjega telesa. Tečem se vedno enako kot prej, samo število zgibov ter treningov moči se je dosti povečalo.

Kako to, da si se odločila, da se udeležiš tekmovanja World 's Toughest Mudder?

Že zelo dolgo je od tega, da sem se prijavila na športni dogodek, za katerega nisem bila prepričana, če sem ga sposobna opravit. Nazadnje sem to naredila v 2013, ko sem se prijavila na 80 km dolg gorski tek. Ko sem izvedela za World ’s Toughest Mudder, se je ta želja po odkrivanju mojih športnih omejitev znova prebudila. Je pa startnina zelo draga in moj pogoj je bil, da bom po koncu sezone brez poškodb. Po zadnji večji tekmi oktobra v Kanadi sem bila v dobri formi in sem si to tekmo privoščila kot nagrado po uspešni sezoni.

Lahko našim bralcem malo podrobneje opišeš kako ta tekma zgleda?

Tekma je 24-urni tek z ovirami. Proga je dolga 8 kilometrov z 20 ovirami, ki jo udeleženci pretečejo čim večkrat v zadanem času. Zmagovalec je tisti, ki jo preteče največkrat. Če padeš iz ovire ali pa si ovire ne upaš premagati (13 metrski skok s pečine v jezero, plazenje po vodi nad katero so vrvice z elektriko, ki te stresejo, če se jih po nesreči dotakneš), je kazen dodaten tek, ki pa ne šteje h končni pretečeni dolžini.

Najtežji del tekmovanja je uravnavanje telesne toplote. Čez dan je kar vroče, čez noč pa stopinje padejo pod 5°C in več kot pol ovir je vodnih. Ena celo z vodo, v katero konstantno dodajajo led. Zaradi tega si ves čas moker in ko sonce zaide, se je izredno težko segreti, ko se telo podhladi. Zaradi tega ponoči vsi tečejo v potapljaških oblekah, v katerih se je dosti težje premikati ter plezati preko sten in ostalih ovir.

Po približno 8ih urah teka mi polovice ovir ni več uspelo opraviti, tako, da sem vsak krog tekla 10,5 kilometrov od katerih so mi priznali le 8 kilometrov. Tekmovalci imajo tudi pravico do podporne ekipe, ki ti po vsakem krogu lahko pomaga s prehrano, preoblačenjem, izgubljenimi naglavnimi lučkami, in ostalim.

Rezultat je bil neverjeten, med 1600 udeleženci si bila četrta. Si pričakovala tak rezultat?

Niti v najlepših sanjah ne! V bistvu nihče ni tega pričakoval, niti moj mož. To leto, zaradi drugih tekem, ki so bile vse krajše, nikoli nisem tekla skupaj v kosu več kot 28 kilometrov. To je bilo tudi prvič, da sem si oblekla potapljaško obleko, kaj šele, da bi v njej tekla. Tudi nikoli prej se nisem tekla ponoči in nisem vedela, kako se bo moje telo na to odzvalo.

Poleg tega je med 24 urami potrebno tudi jest, in tek s hrano v želodcu tudi nisem nikoli preizkusila, in nisem niti približno vedela, kaj mi bo prijalo in kaj ne.

Večino tekmovanja sem pretekla na rižu s sojino omako, kosmiči z medom, in kruhom z marmelado in arašidom maslom.

Tako, da res nisem imela nič velikih pričakovanj, samo zanimalo me je, če sem zmožna se premikat 24 ur brez postanka. Sem pa poznala konkurenco in sem vedela, da sem hitrejša tekačica kot ostala ženska konkurenca, zato sem se odločila, da bom začela kar hitro.

Pa si vodila že od vsega začetka?

Prva ženska ter moški, ki končata prvi osem-kilometrski krog dobita zeleno majico, ki je oznaka za “sprint lap champion ”. Nikoli v zgodovini tekmovanja se še ni zgodilo, da bi tisti, ki je zmagal prvi krog, končal na stopničkah po 24 urah. To, da sem zmagala prvi krog, me je zato bolj skrbelo kot veselilo, ampak sem se odločila, da nadaljujem kar hitro, saj sem bila prepričana, da se bom prej ali slej zlomila, tako pa lahko vsaj pred tem pretečem čim več krogov. Ponoči sem imela toliko težav z opremo, da sem skoraj pozabila, da tečem. V debeli potapljaški obleki mi je bilo prevroče, v tanki premrzlo. Potem smo debelo malo prerezali, da bi me voda ohladila, a je ravno takrat začelo pihati, tako da smo jo morali potem zalepiti nazaj skupaj.

Moj mož me je približno po 20 urah teka prosil, naj grem raje malo počasneje in vsi smo samo čakali, kdaj bom odpovedala. Na lastno presenečenje ter presenečenje vseh ostalih, se to nikoli ni zgodilo. Ko sem imela drugi dan zjutraj (tekma se začne opoldne v soboto in konča opoldne v nedeljo) 2,5 uri prednosti pred 2. zensko, smo se končno zaceli veseliti, da bom mogoče vseeno zmagala. Res, bilo je zelo nepričakovano in neverjetno.

Kako si se pripravljala na to tekmovanje?

Kot sem omenila prej, sem se za udeležbo odločila le en mesec pred tekmo. Zaradi tega nisem imela časa trenirati, še potapljaška oprema je prišla v poštni nabiralnik par dni preden smo se odpravili na tekmo. Seveda treniram vedno veliko, veliko tečem in hodim, vsak dan sem aktivna 4-5 ur, nisem pa nikoli trenirala posebej za ta dogodek. Bilo je ogromno vprašanj, kako bo moje telo reagiralo na mrzle temperature, nočni tek, prehrano, in pa seveda kako dolgo sem zmožna teci?

Mogoče sem ravno zato tekla tako dobro – ko ne veš, česar ne zmoreš, zmoreš vse.

Kakšni so bili občutki v cilju, ko si izvedela, da si bila daleč najboljša med ženskami in da si prehitela tudi večino moških?

Čeprav sem imela ogromno prednost, se do zadnjega trenutka nisem upala veseliti. Tako sem se šele pro zadnjih 100 metrih dobro zavedala, da sem zmagala, z 145 uradnimi kilometri ter 165 neuradnimi, skupaj s tekaškimi kaznimi. Bilo je res neverjetno, moram pa priznati, da sem bila tako utrujena, zaspana in lačna, da me vse skupaj ni prevzelo do drugega dne, po tem, ko sem se dobro naspala. V ponedeljek po tekmi so organizirali zajtrk, kjer so podelili nagrade, povzeli dogodek ter predvajali video s posnetki med tekmo. Bilo je tako čudovito, in ko so solze sreče začele teči, jih nisem mogla ustaviti. Ni šlo le za to, da sem premagala lastne meje ter meje dogodka, bolj je šlo za to, da sem bila del nečesa tako čudovitega.

Kaj si boš iz celotne preizkušnje najbolj zapomnila?

Seveda si bom zapomnila zmago, ampak poleg tega je bilo ogromno drugega, prav tako nepozabnega. Ponoči smo vsi tekmovalci morali imeti utripajoče lučke ter belo naglavno lučko. En del proge je šel visoko v hrib, potem pa se je proga spustila nazaj v dolino, in ker je bilo vse odpro, se je proga gor in dol videla od daleč. Bilo je čudovito! Utripajoče lučke vseh različnih barv na poti navzgor in pa bele lučke na poti navzdol. Tako kot cesta ponoči, le da so bile lučke ljudje, ne avtomobili. Na progi sta bili tudi dve ekipi s tekmovalcem na invalidskem vozičku, tako kot vsi ostali, so tudi tekmovalci na vozičkih opravili vse ovire, seveda s pomočjo, vendar pa nikoli niso nič preskočili.

To je bilo najbolj nepozabno- okoli 1500 ljudi na progi, vsak s svojim namenom, vendar vsi v sodelovanju drug z drugim, z veseljem ponujajoč pomoč drugemu, tudi, ko so se sami komaj premikali.

Kaj je bilo na tej tekmi zate najtežje?

Jutranje ure so bile najtežje. Po nočnem teku sem se preoblekla iz debele potapljaške obleke v kratek neopren, saj sem pričakovala, da bo sonce ogrelo progo po vzhodu. Vendar pa sem kmalu ugotovila, da sonce ne bo nič pomagalo. Jutro je bilo izredno oblačno. Zelo me je zeblo in nisem se mogla ogreti, še posebej, ker je med prvimi dvema kilometri potrebno kar trikrat plavat v mrzli vodi. Zaradi rezanja in lepljenja debelega neoprena, obleke nisem mogla zamenjat nazaj, tako da sem poskušala teči malo hitreje, da se segrejem.

Bila sem tudi že kar precej lačna, in vsak krog sem jedla na koncu kroga ter na polovici. Na žalost sem na predzadnjem krogu izgubila energijske ploščice (nosila sem jih v tekaškem pasu) in ko sem jih imela namen pojesti, jih ni bilo.

V naslednje pol ure sem postala tako lačna in brez energije, da sem se komaj privlekla do skoka s pečine, tik pred koncem kroga. Kar malo se mi je vrtelo od lakote ter utrujenosti, tako da nisem vedela, če mi bo uspelo preplavati jezero po skoku. Kazen za preskočite ovire pa je bil skoraj dodaten kilometer teka – to sem bila pa prepričana, da ne bi več zmogla. Na srečo je bil na vrhu pečine prijazen gospod (tudi tekmovalec) z energijsko tablico, ki mi jo je z veseljem ponudil, zaradi njegove pomoči se mi je uspelo privleci do konca kroga, kjer mi je moja ekipa postregla z veliko hrane za zadnji krog pred koncem.

Imaš kakšne posebne načrte za naprej? Mogoče v mislih že kakšno tekmovanje oziroma se nanj že pripravljaš?

Ja, 2018 imam večinoma že splanirano. Seveda bom ponovno udeležila tega tekmovanja, imam pa pred tem še veliko drugih. Udeležila se bom serije 8-urnih tekov, podobno kot World ’s toughest mudder, le, da se začnejo ob polnoči in končajo ob 8h zjutraj. Tekla bom tudi v Spartan Race serijah, tako US Championship serijo kot tudi njihovo gorsko serijo ter svetovno prvenstvo. Udeležila se bom tudi “obstacle course racing world championship ”, kar me bo prineslo v London oktobra – super priložnost, da se oglasim tudi v Sloveniji. Z možem se tudi seliva v Boulder, Colorado. Zadnjih par mesecev je bilo težko usklajevati doktorat s športom, saj sem skoraj dvakrat na mesec letela na drug konec Amerike po tekmah in sem v laboratoriju preveč manjkala za dober napredek. Zato sva se odločila, da bom vzela “leave of absence ” (kar univerza omogoča) in za leto ali dve dala študij na pavzo ter se posvetila treningom. Boulder je v gorah, na skoraj 3000 metrih višine in upam, da mi bo to pomagalo tudi pri teku ter malo olajšalo potovanja na tekme, saj je skoraj na sredini Amerike.

Bi kaj svetovala ljudem, ki se pripravljajo na kakšno podobno preizkušnjo?

Za takšna tekmovanja se je nemogoče počutit pripravljen, zato je najboljše da se kar prijavijo, povejo veliko prijateljem, tako da se potem ne morejo premisliti, in poskusijo! Seveda je potrebno veliko treningov ter morajo biti veliko na nogah, drugače je nevarnost poškodbe kar velika. Ampak drugače – vredno poskusiti! Če si uspešen, je občutek izreden – če nisi, potem vsaj veš kaj trenirati za prihodnja tekmovanja.