K-Rožnik

V torek sem se nekaj čez peto vsedel na klopco pred ljubljanskim živalskim vrtom, ter se lenobno nastavljal soncu. Do tja sem sicer pritekel, a moj namen ni bil uživati v zmedenih pogledih mimoidočih obiskovalcev doma raznovrstnih živih bitij, ki so lahko opazili sumljivega tekača v pajkicah(in še z brado, povrhu), temveč sem čakal na Davida Kadunca, ki me je povabil na legendarni K-Rožnik!

David me je sicer že nekaj časa snubil, da pridem na to tradicionalno tedensko tekaško srečanje Tekaškega foruma, in toplo majsko popoldne se je zdelo kot nalašč.

Udeleženci K-Rožnika(ime samo je pravzaprav genialno, in se dobro poda mnogim besednim variacijam na temo teka in tega priljubljenega ljubljanskega griča, če le pustimo domišljiji prosto pot) se zberejo nekaj minut pred pol šesto uro na parkirišču pred omenjenim ZOO-jem, nato se zavoljo ljubiteljske statistike vsakič preštejejo, in čas je za tek! Na K-Rožniku sta na voljo dve trasi, ki sta se z leti prijeli: daljša meri nekaj čez 14 km in se začenja v smeri urinega kazalca proti PST-ju in Kosezam, medtem ko je bila krajša z nekaj več kot 9 km ravno pravšnja izbira za najin klepet med tekom. “Na ‘ta dolgi’ gre ponavadi v ospredju vedno na nož! Do Mosteca še gre, potem pa se začnemo preganjati v klanec in se tempo navije. To je super za trening, saj sam nikoli ne bi tekel tako hitro, pa še dobro je enkrat na teden pošteno ‘spucati mašino’,” je med vdihi pripovedoval David, ko sva tekla mimo Čada proti Cankarjevemu vrhu in sem ga moral kljub njegovemu govorjenju vseeno prositi, če bi morda le nekoliko spustila tempo, ki se je v klanec gibal okoli 5:15 min/km. “Se pa vsakič najde primerna skupina, ki je blizu hitrosti, ki si jo želimo teči tisti dan, tako da to še zdaleč ni nikakršno tekmovanje na izločanje!”

Prva ideja za krožno tekaško traso okoli in po Rožniku je stara že pet let, ko je član TF-ja Bobr leta 2007 razpisal temo na forumu in povabil ostale k sodelovanju. Tedaj je bilo zbirno mesto še pri Mostecu, a zaradi redarskih nepridipravov in groženj o lisičenju avtomobilov, so ga prestavili pred ZOO. “Kakšno leto, dve zatem sem jaz prevzel organizacijo in vsak teden je prišel kakšen nov obraz, dokler se nismo že kar dobro poznali in je to postalo pravzaprav prijateljsko druženje ob teku, ki smo ga navadno na koncu začinili še z analizo v kakšnem bližnjem bifeju,” nadaljuje David, ko se bližava Drenikovemu vrhu in se nato začneva spučati proti Cekinovemu gradu. Tam se z glavne makadamske ceste zavije ostro levo in čez mostiček po nekdanji Trim stezi proti Tivoliju, ko se razgibana pot nadaljuje nad športno dvorano in Bellevuejem, kjer se po severnem pobočju Rožnika počasi zopet vzpne do ruševine stare skakalnice nad Mostecem. “No, tule nekje bova najbrž srečala prve tekače, ki so šli na ‘ta dolgo’. Boš videl s kakšno hitrostjo ga ‘žgejo’,” in res nama čez nekaj trenutkov nasproti pritečeta najhitrejša, ki imata v svojem silovitem tempu komaj čas za obvezni prijateljski nasmešek. Nato jima sledi še kakšnih pet, šest tekačev, med njimi tudi velik lovski kuža, ki je zvest spremljevalec enega izmed udeležencev, Marjana.(ta mi je pred tekom zaupal, da pozimi vzame s seboj še huskyja, ki pa mu je sedaj že prevroče in rajši doma počiva v senci) Daljša trasa gre namreč v nasprotni smeri kot krajša, ravno vmesno snidenje s sotrpini pa daje vsakemu posebej še dodatni psihični zagon in tako lahko pot do konca mine v prijetnih občutkih, ki sledijo srečanju in ugibanju v slogu: “Kdo bo danes prvi?”

Naju je sedaj čakal prijeten spust mimo skakalnic do gostilne v Mostecu, kjer mize zasedajo obvezni popoldanski šahisti in tako kot oni zamišljeno pogledujejo v svoje šahovske plošče, tako sva tudi midva v pogovoru vedno bolj redkobesedna. Pogled na mojega Garmina mi pravi, da sva od spusta dalje v tempu okoli 4:50min/km, a ob klepetu in razpredanjih o vesoljnih raznoraznostih, je tek pravzaprav še vedno zelo prijeten. Vmes nama pot prekriža nemalo tekačev v organiziranih skupinah, ki v spomladanskih in jesenskih popoldnevih množično preplavijo Rožnik: “Jah, vidi se, da je kmalu na sporedu Tek DM za ženske, pa Trojke in še kaj. Jeseni pa je sploh prava ‘ludnica’, ko se bliža Ljubljanski maraton. Nato pa pride zima, mraz in sneg, ko včasih med našim K-Rožnikom ne srečaš žive duše - kaj šele tekača,” se pošali David, ki pravi, da se v primeru obilice snega in zaradi zgodnje teme dobivajo kar pri drsališču v Tivoliju in nato tečejo mimo Bellevueja proti Mostecu, kjer so glavne poti vsaj malo shojene. Še par razgibanih kilometrov po gozdu ob Večni poti in že sva v cilju na parkirišču izhodiščne točke. Tam se prva dva z današnje krajše trase že sproščeno razmigujeta in z enim hitro primerjava najine Garmin meritve. Njegov računalnik kaže 9,3 km, meni le nekaj metrov manj, za kar sva z Davidom potrebovala malo manj kot 50 min.

Le nekaj minut zatem pa v ‘cilj’ pritečeta že prva z daljše različice, ki delujeta kar nekoliko ‘nesramno spočita’, zlasti če pri tem upoštevamo dejstvo da je za njima 14 km teka z okoli 190 višinskimi metri. A tako pač je, in medtem ko v cilj kapljajo še ostali tekači tako z daljše kot s krajše trase, je David iz kombija že privlekel pravi pravcati žar! In to ne navaden, temveč ameriški ‘barbecue z dvema krilnima odlagalnima površinama in kurilnim rešetom vmes. Bojda se to ne dogaja vsakič – čeprav me glede na prijateljstvo in sproščeno energijo med vsemi zbranimi to niti ne bi presenetilo! – a ker je imel pred kratkim rojstni dan, se je odločil slaviti še s svojo tekaško druščino. Hitro je zadišalo po pečenem mesu, rezala se je paprika, paradižnik in v rokah so se kmalu znašli tudi radlerji in pivo. “Če je tole recesija, potem pa naj kar traja,” je izjavil prešeren obraz najstarejšega udeleženca in po dolgem času je ta dovtip zvenel nadvse smiselno in upravičeno.

Tek, prijateljstvo, veselje do življenja in nadvse pomembna zdrava skupnost, to so kvalitete, ki že več kot pet let preživijo še tako mrzle zime, še tako težke gospodarske situacije ter še tako nezdravo mentalno klimo in večnih nepotrebnih delitev v naši ljubki deželici… To je preprosto: K-Rožnik!!!

TRASI:
 

Krajša trasa, t.i. ‘K-Rožnik klasika’(9,3km – 192 v.m.) - poteka od parkirišča pred ZOO-jem proti gostilni Čad do Cankarjevega vrha do cerkvice, mimo gostilne proti vzhodu do Drenikovega vrha, nato po cesti spust proti Tivoliju, nad Cekinovim gradom po Trim stezi proti severu po t.i. pot mostičkov, nad Bellevuejem do stare skakalnice, spust v Mostec, mimo gostilne in nato po sprehajalni poti vzporedno z Večno potjo nazaj do ZOO-ja.

Daljša trasa(cca.14km) - poteka od parkirišča mimo cvetličarne Herzmansky, kjer se prečka Večno pot proti Biotehnični fakulteti in po Poti spominov in tovarištva do Koseškega bajerja. Od tam se teče proti Mostecu, kjer se vzpne po cesti mimo skakalnic, nato pa se pri ruševini stare šišenske skakalnice zavije po severni strani hriba po t.i. poti mostičkov, ki vodi do Tivolija. Tam se za Cekinovim gradom ponovno začne vzpon proti vrhu, sprva Drenikovemu, nato pa še Cankarjevemu, mimo gostilne, do cerkvice, sledi spust proti Čadu in ravninski del nazaj proti živalskemu vrtu.