Kilian obtičal, a preživel

Francoski vrh v pogorju Mont Blanca Aiguille de Midi (3842 m) je pokazal, da niti najboljši tekači in alpinisti na svetu ne bi smeli podcenjevati moči narave, še posebej v gorah. Kilian Jornet je s tem tritisočakom uspešno opravil že večkrat, a bo že držalo, kar pravijo alpinisti stare šole, da namreč z goro ne opravimo, ampak jo obiščemo - in upamo, da nas sprejme.

Ponižan ali ponižen?
Ljubljenec gorsko tekaških src se je na vrh po severni strani gore vzpenjal s kolegico Emelie Forsberg, ki je sicer odlična gorska tekačica in tudi zmagovalka lanskega svetovnega prvenstva serije Skyrace. Na vrh sta se v prepričanju, da bosta dovolj hitra, odpravila kljub napovedi poslabšanja vremena. Najprej je dobro kazalo, a kljub poznavanju smeri Frendo sta pod vrhom zašla in z vračanjem na pravo smer izgubila preveč časa. Po zagotovilih Kiliana Jorneta sta bila sicer dobro opremljena z alpinistično opremo, kljub bogatim izkušnjam pa nista imela dovolj toplih oblačil in tako jima je petdeset metrov pod vrhom zmanjkalo časa in poklicala sta tamkajšnje reševalce (služba PGHM).

Kilian Jornet, ki je pred kratkim postavil tudi hitrostni rekord na Mont Blanc, je v svojem blogu kasneje priznal: "To je opozorilo: vzpenjanje v visokogorju je lahko kljub pazljivemu in natančnemu načrtovanju nevaren šport. Med plezanjem moramo biti ponižni, saj je lahko usodna že najmanjša napaka, še posebej, če vzpon podcenjujemo in se ne oziramo na možne nevarnosti." Na Facebooku pa je z zadržano ponižnostjo dodal: "Sem ter tja nas gora opomni, da je močnejša."

Preko Facebooka se je oglasila tudi Forsbergova: "Še enkrat sem dobila lekcijo, da pravila postavljajo vreme in pogoji. Mi se zabavamo, gora pa se odloči. Tukaj sem nič. Grozljiva sobota. Hvala hvala hvala PGHM Chamonix Mont-Blanc."

V visokogorje samo ustrezno opremljeni!
Odprave v visokogorje brez ustrezne opreme ali z minimalnimi nahrbtniki so vsekakor neumnost brez primere, ki se je zaradi slabih zgledov iz vrhunskega športa lotevajo tudi bistveno manj izkušeni gorski tekači, planinci in alpinisti. In ne, to se ne dogaja samo v slovenskem visokogorju. Sredi letošnjega avgusta je član našega uredništva pod Mont Blancom srečal skupino tekačev, ki so bili obuti v tekaške copate, opremljenimi z mini derezami, kakršne imajo pri nas hribovci za pot do trgovine, oblečeni pa v lahka zimska oblačila. V slogu Kiliana Jorneta.

Če katera, bi morala bolj odmevati tudi ta novica, še posebej, če se zavedamo, da so sestavni del športa tudi porazi. Težava je le v tem, da se porazi v visokogorju pogosto končajo ne samo klavrno, ampak tudi s pomrznjenimi prsti ali s smrtjo. Ne glede na izkušenost.