Lea Einfalt - smučarski tek, gorski tek in še veliko več...

Za Leo Einfalt, komaj sedemnajstletno Zbiljčanko, je že nekaj nadvse uspešnih sezon v smučarskem teku, kjer je letos osvojila celo bronasto kolajno na mladinskih olimpijskih igrah v Innsbrucku. Poleg svoje primarne ljubezni do tega športa, pa je pred nekaj leti med poletjem začela tudi z gorskim tekom. Sprva povsem brez ambicij, za trening. A ko je zmagala že na prvem tekmovanju, ki se ga je udeležila, ji je trener “predpisal še več takšnih treningov”. Tako je lani v Tirani osvojila naslov mladinske svetovne prvakinje v gorskem teku in dosegla odmevno zmago na mednarodnem teku v Gorenji vasi. Z njo smo se pogovarjali pred prvomajskimi počitnicami, ko je po zimski odsotnosti ponovno na široko odprla šolske učbenike na Gimnaziji Bežigrad.

Lea Einfalt, poznamo te kot izvrstno in prominentno smučarsko tekačico, svoj neizpodbitni pečat pa v zadnjih letih med poletjem puščaš še na gorskotekaških poteh in tekmah, kjer redno segaš po najvišjih mestih. Kako pa si se sploh prvič srečala s športom, so bili ‘krivi’ starši, morda vrstniki, ali pa zgolj radovednost?

Kot otrok sem se poizkusila v veliko športih, od badmintona, tenisa in drugo. Nato se je moja sestra začela ukvarjati s tekom na smučeh in ko me je enkrat vzela s seboj, mi je njen trener dejal, da bom sedaj zagotovo nehala z badmintonom in bom tudi jaz začela redno teči na smučeh. Najprej si seveda nisem mislila, da bo temu tako, kakšen mesec kasneje pa se je izkazalo, da je imel prav. No, sedaj sem že kar peto sezono povsem v teku na smučeh, treniram pa v klubu TSK Merkur v Kranju oziroma - da se popravim - smo se pred dobrim mesecem preimenovali v Triglav. (smeh)

Pa so bili potem rezultati tisti, ki so te motivirali za težke treninge, ali je v tebi preprosto želja po zmagi?

Takrat smo se in se še vedno motiviramo kar tekmovalci med seboj, vrstniki s katerimi treniramo skupaj. Jaz sem začela relativno pozno in ostali so imeli že res dobro tehniko smučanja, zato sem se sprva zgledovala po njih. Nato sem počasi tudi jaz postajala vedno boljša, prišle so prve stopničke na majhnih tekmah, nato državno prvenstvo. Neko pomlad sem šla nato na pobudo prijateljice, ki je tekla v gorskih tekih, kar na z njo tekmo in že takoj sem zmagala v svoji kategoriji. To je bilo leta 2009 v Gorah pri Idriji in občutek je bil res dober.

In nato so se najbrž priložnosti za nastope začele kar vrstiti? Gorski tek je kot letni trening verjetno precej kompatibilen s tekom na smučeh, ali se morda motim?

Jah, vedno sem med dvema sezonama smučarskega teka rada tudi tekla. V naravi, hodimo na dolge pohode, veliko se vozim tudi z gorskim kolesom, veslanje in podobno. Vsi ti športi so dobri za ohranjanje kondicije. Pozimi seveda ne tečem in začnem šele spomladi, trener pa mi izbere gorskotekaške tekme, ki bi se jih lahko udeležila. Vse to pa je zgolj kot dober trening za naslednjo smučarskotekaško sezono. Prav v klanec pa nikoli ne tečem za trening, oziroma da bi posebej trenirala za tekme in podobno. Na tekaški tehniki pravzaprav ne delam dosti, saj tudi poleti veliko časa preživim na tekaških rolkah, ki so pač prioriteta.

Letos si na mladinski olimpijadi v Innsbrucku osvojila odlično bronasto kolajno v teku na smučeh, lani pa si v Tirani na svetovnem prvenstvu v gorskih tekih osvojila prvo mesto med mladinci! Kakšni so bili občutki pri tako odmevnih zmagah?

Sama zmaga, recimo v Tirani, je bila seveda super, a kasneje smo se vsi v našem taboru zastrupili s hrano in to je morda pustilo nekoliko slabši priokus. (smeh) Sicer pa je vsaka zmaga posebno doživetje, zlasti na najvišjem nivoju!

Moram vprašati to klasično vprašanje – gotovo si že spoznala tudi Petro Majdič in ti je verjetno velika vzornica! Bojda velja za veliko motivatorko mladih tekmovalcev in ji nikoli ni bilo odveč dajati nasvete mladim?

Res je! Ona je prav poseben človek! Petro poznam in smo jo mladi tekmovalci dostikrat prosili za kakšen nasvet, ki ga je vedno rada delila z nami. Lani sem jo tudi osebno spoznala in zatem sva se poklicali, danes pa moram reči da se dostikrat slišiva. Tudi pred kakšno pomembno tekmo me kar sama pokliče in to mi je res všeč! Je zelo pomembna motivatorka nas mladih in njene izkušnje so seveda neprecenljive.

Če bi se morala – glede na izjemne uspehe v obeh disciplinah – odločiti za en šport, bi bil to gorski tek ali smučarski?

Zagotovo smučarski, saj je to moja prva ljubezen! Gorski tek je sicer lep šport in se lepo dopolnjuje z mojimi treningi za novo sezono, a zaenkrat kaj več kot toliko, nimam ambicij.

Dobro, pa pojdiva še malce v smučarski tek! Kje se vidiš čez nekaj let, katera disciplina ti bolj leži: prosti slog ali klasična tehnika?

Distanca je zagotovo moja prva izbira! Šprinterka nisem, to sedaj že vem.(smeh) Sicer sem bila lani dosti boljša v drsalni tehniki, letošnjo zimo pa sem veliko napredovala tudi v klasični. Bomo videli, zagotovo pa distanca, torej – daljše razdalje in ne šprinti.

Še vprašanje za rumeni tisk: si dijakinja športnega razreda Gimnazije Bežigrad. Te vrstniki na hodniku že prepoznavajo, bronasto olimpijko, svetovno prvakinjo v gorskih tekih?

He, he,… Ja, zdaj me pa že kar veliko ljudi prepozna in včasih me kdo celo ustavi, a to mi nič ne obremenjuje ali moti. Sem v športnem razredu – mi smo prva generacija športnega oddelka naše gimnazije – in zdaj so se tudi ostali že navadili na nas. (smeh) Sicer pa sem čez zimo bolj malo v šoli, odsotna sem približno 300 ur na sezono, zaradi tekem in potovanj, a pač na pomlad vse nadoknadim…

V to seveda ne dvomimo in ti želimo čim več uspehov v prihodnosti, tako v gorskih tekih, kot seveda v tvoji prvi izbiri – smučarskem teku! Lea, srečno!