Na 4 oči z Mojco Slodej Kušlan: ?Newyorški maraton je bil moje darilo za 50. let?

Na 4 oči z Mojco Slodej Kušlan: ?Newyorški maraton je bil moje darilo za 50. let?
25.01.2018 AVTOR: Maja Vojska
Mojca je po poklicu farmacevtka, ima dve hčere in zagrizena rekreativna športnica. Zase pravi, da je nemirnega duha ter jo v življenju mikajo izzivi in preizkušanje novih stvari na različnih področjih.

Zato se je tudi odločila, da si bo za 50. rojstni dan podarila tek na maratonu v mestu, ki nikoli ne spi.

Intervju z Mojco ste si lahko prebrali že v aktualni izdaji revije Tekac.si, tokrat pa vam predstavljamo še daljšo verzijo pogovora, kjer nam je Mojca zaupala še nekaj več podrobnosti o svoji newyorški maratonski izkušnji.

Kdaj si se prvič srečala s tekom?

Ko se staraš imaš vedno več bremen na ramenih in pride vse skupaj naravno. Moraš počistiti nered v glavi in z gibanjem pokuriš vse stresne hormone. Že od nekdaj sem se rada gibala, potem pa je prišlo eno obdobje, ko sem malo stagnirala- služba, družina …. Lepega dne se je v meni premaknilo, da se preprosto moram steči. Bila sem v Bohinju, 12 let nazaj in sem preprosto začela teči. Tako se je začelo. Tek je prvinski, je nekaj naravnega, ne rabiš dogovarjanja, lahko tečeš zjutraj ali zvečer, tudi slabo vreme ni izgovor. Tek, gibanje te ohranja živega!

Kako je zrasla ideja za newyorški maraton?

Vsaka predanost je kombinacija strasti in discipline. In tudi pri meni ni šlo iz danes na jutri, ampak postopoma. Najprej je padla prva desetka, potem polovični maraton... In ko vidiš, da lahko odtečeš polovičko, vidiš da ni nobene ovire. Prvi maraton sem odtekla v Franciji leta 2012 in od takrat naprej sem si rekla, da bi bilo super vsako leto odteči en maraton. Seveda poleg ljubljanskega, ki ga vedno tečem, ker je to nekako moja zahvala mestu. In ta moj projekt teka je pravzaprav nek poklon prijateljstvu.


Kako to misliš poklon prijateljstvu?

Začela sem teči s prijateljicami, vsako leto tečemo tudi tek trojk kot ekipa bork. Tako, da smo dodale športu še družabno noto in tako ima človek tudi nek dodaten motiv za tek. In tako smo se tudi skupaj odločile, da odtečemo vsako leto en maraton.

Začele smo s Firencami, sledile so Atene in Berlin. Potem se vprašaš kateri je naslednji in odgovor je na dlani.


Torej je bil newyorški maraton le neko logično nadaljevanje?

Tudi, ampak v ozadju stoji še en razlog. Zamislile smo si, da bo teči na newyorškem maratonu naše darilo za 50 rojstni dan. To smo se odločile nekje dve leti nazaj, da je 50 let nekaj posebnega in moramo to obeležiti na nek poseben način.


Kako ste se pripravljale na ta maraton?

Jaz sem tekla tudi pri Urbanih tekačih. Ne glede na to, koliko imajo nekateri za povedati čez skupinske tekaške treninge, mislim, da sama ne bi bila kjer sem brez njih. Ne glede na to, da sem zelo discipliniran človek, potrebujem včasih nek »push « in neko potrditev, da zmorem.

Če se hočeš udeležiti newyorškega maratona moraš narediti normo, brez norme ne gre, razen če si izžreban.


Newyorški maraton je bil za mene resnično nekaj posebnega, saj je bil zaključek nekega obdobja in poklon prijateljstvu. Hvaležna sem, da sem bila lahko del največjega maratona na svetu in da sem zmogla to pri 50 letih.


Nekih posebnih priprav pa nisem imela. Ljudje imajo veliko teorij, kaj lahko ješ, česa ne smeš. Jaz jem čisto normalno, nimam kakšnih posebnih prehranjevalnih navad tudi pred maratonom ne. Razen na koncu vsakega maratona se mi začne v oblačku vedno prikazovati mesto, verjetno zato, ker telo pač potrebuje beljakovine.

Pri meni pa ni vse v teku, tudi smučam in tečem na smučeh ter delam neko osnovno vadbo za ojačanje trupa. Ker se mi zdi, da je tudi ojačan trup pomemben, saj te začne nekje pri 30 kilometru vleči skupaj in takrat moraš imeti močan trup, da tečeš pokonci.


Nikoli ne pretiravam v teku, saj pretiravanje vodi v poškodbe. Tečem dvakrat na teden, včasih tudi samo enkrat. Nikoli več kot 10 do 12 kilometrov. Dvakrat na teden hodim še na telovadbo »boot camp «.


Kakšen je bil občutek teči na newyorškem maratonu?

Vedno pravim, da je bilo to zame veliko več kot le fizična izkušnja. Imam neverjetno spoštovanje, ki ga nisem čutila še po nobenem drugem pretečenem maratonu. Me je stiskalo kot me ni še nikoli, ampak sem bila neverjetno srečna. Srečna sem bila, ko sem bila sprejeta, ko sem prišla na štart in seveda, ko sem pretekla cilj. Nepozabna izkušnja.


Kakšen je bil občutek teči teden dni po terorističnem napadu?

S tem moraš shajati, reči si moraš, da strela nikoli ne udari v isto mesto. Navdušena sem bila nad organizatorji, saj so bili fantastični. To je le največji maraton na svetu in z grožnjo terorizma bi lahko precej zamorili tekačem. Ampak je bilo zelo sproščeno. Ogromno je bilo sicer psov in policistov, ki so nas pregledovali z detektorji. V Brooklynu in Queensu je bilo na strehah veliko ostrostrelcev. Ampak sem se počutila varno in prav nič zategnjeno. Res lepa izkušnja, tudi zaradi prostovoljcev, ki so bili naravnost čudoviti.


Kakšno pa je bilo samo vzdušje?

Veliko ljudi je sodelovalo in tudi ob progi je bilo mislim, da okrog 2 milijona in pol ljudi. Bilo je slabo vreme, če ne mislim, da bi jih bilo še več.

Zame so bili skozi celoten maraton trije ključni momenti, ki jih ne bom nikoli pozabila. Tekači smo štartali iz treh različnih vasi, pri nekje 15 kilometru smo se združili in občutek je bil neverjeten. Maraton je zelo težak tudi zaradi mostov in precej čustven trenutek zame je bil, ko sem tekla po mostu od Queensa do Manhattna. Zelo težak most, saj ima velik naklon gor in dol. Na mostu je bila popolna tišina. Ko pa se je most bližal koncu in tečeš proti prvi aveniji, začutiš in zaslišiš bučanje ljudi. Iz tišine v sotesko nebotičnikov, kjer te spodbuja tisoče ljudi. Takrat so mi začele teči solze. Bilo je neverjetno.


Si  imela še kakšen podoben moment?

Ko sem tekla skozi centralni park proti cilju sem naravnost letela. In čez cilj sem prišla kot v transu, bila sem srečna in hvaležna. Tekla sem 3.44, do sedaj je bil najboljši rezultat v Berlinu 3.53. Posebna izkušnja in občutek neverjetne hvaležnosti tudi do ljudi, ki te spodbujajo.


Kaj ti je pri teku najbolj všeč?

Tek me umiri, imam čas, da razmišljam o stvareh ali pa si spraznim glavo. Zame je kot neke vrsta meditacije, kjer poslušaš sebe in svoje telo.

 

Raje tečeš sama ali v družbi?

Tudi, če nekdo teče poleg tebe, mislim da vedno tečeš sam s sabo. Druženje pred in po teku je super, a vmes ni časa za klepetanje. Se pa razen na treningih redko zgodi, da tečem v družbi, saj grem najraje sama. Najraje pa tečem na Golovcu.

 

Kdo je tvoj največji navijač?

Verjetno prijatelji, ki prav tako tečejo in so isti norci kot jaz. Z njimi tek doživljamo skupaj. Pa tudi doma me podpirajo, saj vidijo, da ko grem teči vsi bolje funkcioniramo.

 

S katerimi športi se še ukvarjaš?

Tek je stalnica, ampak pozimi zelo rada smučam v vseh oblikah od turnega do teka na smučeh. Rada hodim v hribe, kdaj tudi malo plezam, ko sem na morju surfam … Sem človek, ki se preprosto mora gibati.

 

Imaš še druge konjičke?

Kar še časa ostane preživim z družino. Veliko časa pa namenim tudi podjetju, saj se ukvarjamo z dokaj novo stvarjo v nas, uvažamo namreč homeopatska zdravila.

 

Katera je tvoja najljubša hrana in pijača?

Ni stvari, ki je nebi jedla, razen mogoče vampov. Mislim pa da ti telo samo pove, kaj potrebuje. Kdaj po teku samo v oblačku zagledam pohanega piščanca in takrat moram pojesti piščanca. Ni najljubša jed, je pa markantna. Pijem pa najraje vodo.

 

Kaj pa najljubša razvada?

Sladkor! Kakšne tortice in podobno, brez tega ne morem.

 

Katerega teka ne boš nikoli pozabila?

Čeprav ne smem Newyorškega maratona postaviti na pedestal, je bil res nekaj posebnega, ker je povezal in zaključil neko obdobje in ker vem, da je bilo težko priti do tja. Super je bilo tudi v Atenah, ko greš prav k koreninam teka, tečeš po Maratonskem polju in imaš občutek, da ustvarjaš zgodovino. Sem preprosto hvaležna, da lahko počnem kar počnem in vsak tek, ki ga tečem je zame prečudovit.

 

Katere tekaške prireditve bi se udeležila, če čas in denar ne bi bila ovira?

Cestni tek in maratoni, to je vse že videno in kar se tiče teh velikih maratonov se mi zdi, da so vsi dosegljivi, razen London. Zanimajo me tudi kakšne malo bolj odštekane stvari, kot je recimo tek na smučeh od ruske do švedske meje, pa kakšna dobra turna smuka. Da bi se pa lotila kakšnih 24-urnih tekov to pa ne, se mi zdi, da je to mučenje telesa in tam potegnem črto. Menim da je že več maratonov zapored, lahko preveč. Jaz ne delam le tega, tečem zato ker hočem telesu pomagati, ne pa ga izmučiti.

 

Katero knjigo si prebrala nazadnje?

Tolstojevo knjigo Vojna in mir, za katero mislim, da je pravi učbenik življenja.

Značke: Na štiri oči
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ