Na štiri oči s Katarino Rogač

Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
K teku me je pripeljala želja po preizkušanju same sebe. Velikokrat sem šla peš okoli Blejskega jezera in opazovala prve tekače. To je bilo približno 10 let nazaj.  Ker sem domačinka, sem marsikoga med njimi poznala. In zgodilo se je, da sem srečala par znancev, ki jim nikakor ne bi mogla dati naziv rekreativec, kaj šele tekač. In v meni je začelo glodati …če zmore ona/on, zmorem tudi jaz! In sem začela. Sprva ob mraku, da sem bila manj opazna in s čepico na glavi. Prvi krogi so bili mešanica hoje, teka in samogovora. Šele kasneje, ko sem se srečala z intervali sem spoznala, da sem že na samem začetku delala »intervale «, ko sem tekla od ene ulične svetilke do druge in nato hodila in zopet tekla do naslednje ali koša za smeti ali klopce ob jezeru … Tek pa se je samodejno podaljšal, če mi je šel kdo nasproti, saj me ni smel videti, da ne zmorem (hodim). V kolikor je ob takih trenutkih nastopila kriza, sem se poslužila poznane tekaške »krinke « - zavezovanje vezalk. Takrat se moraš ustaviti, pa se nadihaš in nihče ne posumi, da ne zmoreš več … kao ;)

En od razlogov pa je bil tudi ta, da tek poteka na zraku, ne v dvorani. Hodila sem na razne aerobike, katerih urnike sem vedno težje usklajevala s službo, domom in obveznostmi »a ´la taksi mama «. Teči sem šla, ko sem imela čas. Preprosto.
 

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Tek mi pomeni druženje. Redkokdaj tečem sama. Po naravi sem družabna oseba, nikakor ne individualist. Ko tečem se družim ali s prijateljico ali s sotekači iz skupine ali s sotekmovalci na progi. Če se v meni nabere preveč »prtljage « pa grem teči sama, da se pomenim sama s seboj. Na ta način iz/od sebe odganjam slabo energijo, stres in si zbistrim misli, glavo, dušo in srce, ko se naužijem naravnih lepot, ki me obdajajo. S tekom pridobivam in ohranjam psihofizično kondicijo. V šali si rečem, če ne bi tekla, bi bila že v Begunjah (psihiatrična bolnica). Kot vedno več ženskam je bila pred 6 leti tudi meni postavljena diagnoza »hipotiroza « (premalo delujoča ščitnica). Ob spremljanju počutja sem opazila, da ukvarjanje z rekreacijo moji bolezni in meni paše …in tudi zato vztrajam. Pa še naraščanje kilogramov s tekom kolikor toliko obvladujem. :)

Kaj ti je tek dal?
Meni osebno je tek dal zdravo mero samozavesti (pred tem je bila v pomanjkanju, včasih pade pod minimum še sedaj). S tekom sem pridobila na vztrajnosti. Tek mi je dal mirnost. Vedno redkeje me kaj prekomerno razburi.
Tek mi je dal in še daje nove prijatelje. Ker ne morejo biti vsi moji najboljši prijatelji jih delim na najboljši prijatelji, prijatelji, znanci. Tek mi je tako tudi dal najboljšo prijateljico Majo. Ukvarjanje s tekom me vodi v nove vasi, kraje, mesta, pokrajine, dežele in države, med dobre ljudi.
Ker je naša tekaška ekipa res nekaj posebnega in najboljša, se nam na naših tekaških podvigih z veseljem in ponosom pridružijo tudi domači netekači (mož ali žena in otroci t.i. spremljevalna ekipa). Tako mi je tek dal tudi možnost, da se na moje več dnevne podvige odpravim skupaj z možem (otroka sta že odrasla). Ravnokar smo se vrnili iz polmaratona v Sarajevu, februarja pa nas čaka polmaraton v Barceloni.
Tek mi je dal tekaško ekipo in s tem tudi trenerja Klemena.

Kako potekajo tvoji treningi?
Tekaški skupini Tečemo z nasmehom – Klemen Dolenc sem se pridružila maja letos. Treninge imamo v Radovljici, na štadionu poleg OŠ AT Linharta, ob četrtkih, uro in pol. Po začetnih 2 km v pogovornem tempu s trenerjem Klemenom Dolenc naredimo vaje za ogrevanje in tekaško abecedo. Nato sledijo intervali, ki so prilagojeni vsakemu posamezniku in aktivnostim, ki nam sledijo za vikend (tekma da ali ne). Zadnji interval, ki smem ga opravila na treningu je bil sestavljen iz naslednje piramide: 200/400/600 – 600/400/200 – 200/400/600. Po intervalih delamo vaje za moč. Sledijo vaje za moč in vzdržljivost. Klemen poskrbi za vse pripomočke in, da so vaje raznolike in seveda pravilno in varno izvedene. V zaključnem delu sledijo vaje za gibljivost in raztezanje. Po treningu sledi »neobvezno « druženje ob pijački, tkanje prijateljstvev in kovanje novih tekaških »izletov « (lahko tudi kolesarskih, pohodniških ali obisk koncerta). Ne branimo se niti skupinskega spravila sena ali ravnanja drv. Pred tekaško bolj pestro sezono, kar ta jesen prav zagotovo je, se med tednom dobimo še enkrat in pretečemo dva kroga okoli jezera. Za vikend pa opravimo t.i. daljši tek, kar pomeni od 10/12 do 20/22 km. Sledi analiza ob kavici ali čaju in »ta hitri « ali »ta kratki « nam pripravijo še malico. Sledi odhod domov … kuhanje kosila. Verjamete, da po takem jutru oz. dopoldnevu ni razloga za slabo voljo?
Kot večina (ki si upa priznati) tudi jaz za tek potrebujem motivacijo. Zadnja je bila udeležba na polmaratonu v Sarajevu. Sedaj me motivira udeležba na Ljubljanskem maratonu, čez zimo pa sledi vzdrževanje kondicije, saj se že februarja udeležim novega polmaratona v Barceloni. Za dober rezultat pa si zaslužim še kakšno »hudo « tekaško majčko ali pa brez slabe vesti dam sto in več eurov za batke. Včasih je tudi to motivacija.
Med tekom nikoli ne poslušam glasbe. Nikoli. Prvič, ker mi je to dokaj nevarno početje (gluh za okolico), drugič pa, ker imam dovolj dela sama s sabo in si rajši zamrmram kaj sama. Če imam s seboj telefon, naredim kakšno sliko za spomin.

Raje tečeš sama ali v družbi?
Rada tečem v družbi. Najraje v bistvu. Družba pomeni več oblik: se zberemo in vsak v svojem tempu odtečemo traso ali da grem tečt s prijateljico in ves čas klepetava.

Katerih tekov oz tekem ne boš nikoli pozabila?
Prva Nočna 10-ka (moja prva tekma in še v domačem kraju). Mojega prvega polmaratona v Sežani (po dolgi zimi sem bila premalo pripravljena na 21 km razdaljo). Prvi tek trojk – okupirana Ljubljana (spodbuja timski duh). DM tek za ženske (zvin gležnja). Dunaj (prva tekma v tujini). Polmaraton v Sarajevu (najpomembnejša »zmaga « je ta, da sem motivacijsko pregovorila Anito, ki je bila del t.i. spremljevalne ekipe, da se je opogumila in odtekla svoj prvi polmaraton in to s super rezultatom. Bravo Anita! V Sarajevu sem dosegla osebni rekord. Bravo jaz! In Sarajevo povezujem z OI iz leta 1984, ko je naš Jure Franko osvojil olimpijsko medaljo. To me spominja na obdobje, ko se je čas med prenosom tekem dobesedno ustavil. In tu v Sarajevu je z našo ekipo tekel tudi nosilec dveh olimpijskih medalj, sicer moj OŠ sošolec Sadik Mujkič. In na tem polmaratonu me je med tekom prehitel in nevede ogovoril OŠ sošolec Matej, s katerim sva se zadnjič videla pred cca 25 leti. Na Sarajevo imam res nek poseben spomin). Se pa veselim Prvega teka treh Gorenjskih bolnišnic (Porodnišnica Kranj, PB Begunje, SB Jesenice), ki bo 30. 9. 2015. Na tem štafetnem teku bo tekla tudi naša ekipa.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Tek je zame rekreacija. Mogoče mu posvečam največ časa, a še vedno je zame to rekreacija, ne tekmovalnost. In zato me poleg teka poleti veseli, da lahko skoraj vsak dan po službi priplavam do Blejskega otoka (upam, da ne uvedejo plavalni režim obvezna uporaba lesenih kopalk). Z možem se ob vikendih podava na potep s kolesom, kjer uživam v opazovanju krajev in lepot okoli nas. Ker je njegova rekreacija cestno kolesarstvo, sem v svojem tempu tudi jaz pregrizla klance in ovinke, ki peljejo na Vršič in Mangart. Pozimi tečem na smučeh (zato molim za sneg v dolini). Ob sončnih zimskih dneh rada vidim sled, ki se vije za mano, ko smučam po prostornih smučiščih. V kolikor imam možnost, da preizkušam različne modele smuči … vau … uživam! Da pa se mi čez zimo hlače ne »skrčijo « preveč, se udeležim vodene vadbe Cross-fit. V aerobiki ali zumbi se ne najdem. Znam drsati, z rolanjem pa sem zaključila, ker so padci preveč boleči (trtica).

Kako pa skrbiš za prehrano?
Uf … nepredelana tema. Bolj v mislih, kot za res. Res pa je, da je zavedanje o pomenu zdrave prehrane doseglo tudi mene, nepoboljšljivo uživačico dobre hrane. Zato se skušam kar se le da zdravo prehranjevati. To pomeni obvezen zajtrk, dopoldanska malica, raznoliko kosilo. Po kosilu pa mi stvari prevečkrat uidejo iz rok. Domov pridem lačna in tako sledi ''vzemi kar ti pride najhitreje pod roke''. Skušam paziti, da v popoldanskih urah ne jem ogljikovih hidratov. V kolikor sledi trening, premislim, kaj dam v usta, da nimam teže. Pred treningom in po treningu kdaj pa kdaj sežem tudi po beljakovinskem šejku (sirotkine beljakovine).
Na tem področju me čaka še veliko dela. Zaradi ščitnice sem iz jedilnega lista izločila belo moko, oves, sveže zelje, piro, mleko (ne pa mlečnih izdelkov), zeleni čaj, grenivko in pa izogibam se kavi (to v Sarajevu ni bilo mogoče, bi bil greh ne poskusiti turške kave). Obroke si vedno pogosteje pripravljam sama, kar pomeni, da jih nesem v službo in si kosilo tam pogrejem. Tako predvsem vem kaj in koliko pojem. Še vedno pa jem meso in ribe. Zame ni kosila, če ni solate. Rada imam zelenjavo. Pijem vodo in na srečo nisem ljubiteljica gaziranih pijač. Premike na zdravo delam počasi, korak za korakom, ker se mi zdi, da je le ta pot zame prava in edina, ki me pripelje do rezultata in ne jojo efekta. Najtežje pa se uprem čokoladi.

Kakšne tekaške načrte, želje, imaš za v prihodnje?
Sem v letih, ko si vedno pogosteje zaželimo zdravja. Da bi mi čim dlje služilo! Da bi se me poškodbe tako dobro izogibale kot do sedaj. Želim si (z nasmehom na ustih v cilju) preteči še kakšen polmaraton. In želim si izboljšati rezultat na 10 km (pobožna želja je 55 min). Želim si, da bi se skupina razvijala in da se nas Klemen (trener) ne naveliča prekmalu.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Rada grem na koncert (zadnji je bil koncert Parnega Valjaka). Na nočni omarici me pred spanjem namesto uspavalne tablete čaka dobra knjiga (trenutno Charlotte Bronte: Jane Eyre). Kadar nam za vikend uspe, da se vsi skupaj zberemo za mizo, rada skuham kosilo za družino. Na vrtu imam mini zelenjavno gredico, tako za veselje in ne preveliko obveznost. Ko bom velika bom znala plesati in šivati. Kot se za Blejko spodobi sem svojo poklicno pot začela na področju gostinstva in turizma. Rada sem bila med ljudmi. Veliko sem se naučila in ob delu študirala. Imela sem že družino, naporen delovni urnik, študij. Takrat časa za šport ni bilo. Enostavno ni bilo. Na področju turizma na Bledu so se zgodili določeni premiki, katerih del nisem želela biti in sem šla … iskat novo službo. Prišla sem v zavarovalnico. Sprva je bilo zelo naporno. Novo področje dela, drugi ljudje, drugačno razmišljanje, spoznavanje podrejenih, doseganje ciljev za poročanje nadrejenim. Naporno skratka. Pred mano je bil nov izziv in zagrizla sem vanj. Zopet je sledil študij. Otroka sta rasla, vedno več časa je ostalo meni – zame. Sedaj sem pred vstopom v 50 leto in sem srečna in zadovoljna.