Na štiri oči s Stanko in Borisom Slivnik

Na štiri oči s Stanko in Borisom Slivnik
21.12.2018 AVTOR: K.R., Foto: Tit Košir

Stanka in Boris Slivnik iz Ljubljane sta nasmejana navdušenca nad športom.

Sta člana kakšnega športnega društva ali kluba?
Boris: Da, sva udeleženca projekta Priprave.
Stanka: Ja, ter društva joga. Sicer sem jaz članica projekta Priprave (Uradne priprave na Volkswagen Ljubljanski maraton) od samega začetka. Bila sem na že prvem treningu.
Boris: Jaz sem jo na začetku le podpiral (smeh). Zaradi poškodbe noge sem se pripravam pridružil kasneje.

Kateri so tvoji najljubši tekaški copati?
Stanka: Meni je pomembno le, da so bele barve (smeh). V drugih si sploh ne predstavljam teči.
Boris: Tudi jaz nisem izbirčen glede znamke, meni je najbolj pomembno, da je tekaški copat udoben in primeren.

Uporabljata tekaško uro?
Stanka: Da, meri mi seveda čas, kilometre, torej tempo ter utrip. To mi je pomembno, da vem, pri čem sem.
Boris: Jaz tečem bolj po občutku.

Tvoj obred pred tekom?
Stanka: Pred treningom načeloma nimam posebnih obredov. Pred samim tekmovalnim tekom pa imam malo treme, tako da se moram malo umakniti in se predihati, ter pogovoriti sama s seboj.
Boris: Ni posebnih obredov.

Tvoji dosedanji tekaški dosežki:
Stanka: Zame je dosežek vsakič, ko pretečem 21 kilometrov. Takrat sem zmagovalka, čas mi ni pomemben; ta adrenalin po pol maratonu, traja še vsaj 14 dni. Bila sem na štirih polmaratonih.
Boris: Zdaj sem spet začel več teči, prej, leta nazaj, pa sem tekel dolge razdalje: najdaljša razdalja je bila 70 kilometrov. Za svojih 50 let sem pretekel 50 kilometrov. Sicer sem se udeleževal tekov, Pot ob žici; tek trojk.

Kdaj in zakaj sta se pričela ukvarjati s tekom?
Stanka: Ko je najina hči tekla na londonskem maratonu je bil odločilni trenutek, ki me je presunil. Vsa ta energija, ta emocionalnost me je prevzela; enostavno sem si zaželela biti del te množice. Tudi na Ljubljanskem maratonu sem bila prej vedno kot gledalka, ne kot tekačica in tista energija me je vedno prevzela. Nekaj je v zraku, zagotovo, in to me je prepričalo, da sem se odločila, da presenetim vse ostale družinske člane, ki so bili vsi tekači, da tudi jaz začnem s tekom. In sem se potrudila in prvo 10-ko pretekla sama. Naslednje leto pa sem zasledila projekt Priprave. Rekla sem si, če sem pretekla eno 10-ko, bom pa tudi 21-ko, v tekaški skupini in pod strokovnim vodstvom bo to mala malica. To je bilo 3 leta nazaj! Priprave so zakon.
Boris: Jaz tečem že od 18.ga leta. Teči sem začel zaradi psa, ki ga je bilo seveda potrebno voditi na sprehode. V te sprehode sem vključil tek in tako se je začelo. Od takrat naprej tečem, kolesarim, plavam. Nekaj časa, 4 leta nazaj sem bil celo član triatlonske ekipe.

Kaj je tisto, kar vama je pri teku najbolj všeč?
Stanka: Pri teku mi je najbolj všeč to, da se poglobiš vase. Sam s seboj si, razmišljaš,… Če se prepustiš teku, da ne razmišljaš, koliko moraš še preteči, da dejansko greš in se sprostiš, je to to. Če čutimo napetosti, je potrebno obuti tekaške copate in iti ven. Takrat se porodi marsikatera ideja in reši marsikatera težava. Prav med tekom sem dobila idejo, da bom celo družino za okroglo obletnico odpeljala na križarjenje.
Boris: Jaz sem včasih vedno rad tekel sam, preprosto nisem potreboval družbe, potem sem pa kot starejši odgovoril, da sam ne morem več teči. Te treningi v družbi me tudi pripravijo, da tečem bolje in več, kot če bi bil sam. Ta družaben del mi je zelo pomemben. Na projektu Priprave se vsi udeleženci zelo dobro razumemo, smo kot ena velika družina.

Kaj vama je tek dal?
Boris: Veliko energije in še več dobre volje ter splošno počutje.
Stanka: Se strinjam; dobro voljo, dobro počutje in adrenalin sreče.

Kako potekajo vajini treningi (kje in kolikokrat)?
Boris: Midva se drživa ritma priprav: zimske priprave so 2x na teden; vaje za moč in en tekaški trening. Ker načrtujeva tekaški izlet v Beograd, bova morala verjetno vključiti še kakšen tekaški trening več. Čez vikende smo tako ali tako aktivni, poleti kolesariva, veliko se sprehajava s psom. Za 21-ko ali maraton enostavno potrebuješ več treninga.

Katerih tekov ne boste nikoli pozabili?
Stanka: Vsako 21-ko se spomnim, kot vsakega poroda (smeh). Od začetka do konca pol maratona vsake tekme točno vem, kako je šlo. Ne bom pozabila pol maratona na Dunaju: pred samo tekmo so so pojavile bolečine, verjetno išias. Kljub temu sem se odločila, da pridem na start in tudi na cilj. Tek je šel nato zlahka; z užitkom in brez bolečin.
Boris: Jaz pa ne bom pozabil teka, ko smo tekli nekaj let nazaj, trojke okoli Ljubljane in sem jaz po kilometru enostavno dobil tako težke noge, da sem sicer komaj prišel do konca. Bili smo zadnja trojka, še celo cilj so nam odnesli. To je bilo nepozabno, ker tako si dokažeš, da ne smeš popuščati, ne glede na to, kako je težko. Še danes ne vem, zakaj se mi je to zgodilo, ampak je treba do konca.

Se ob teku ukvarjata še s kakšnim drugim športom?
Oba: Kolesarjenje, plavanje, potapljanje, smučanje, tenis, squash, badminton. Vse počneva. Vsi v družini so športni in adrenalinski navdušenci, skakanje s padalom, bunge jumping. Imava tudi 5 vnučkov, tako, da nam nikoli ni dolgčas.

Kako skrbita za prehrano?
Stanka: Nič posebnega. Boris je sicer zelo sladkosned, zdaj se je že en mesec nazaj odločil, da si omeji sladkarije oz. sladkor.

Kakšne tekaške načrte in želje imata za prihodnje?
Boris: Če se bova odločila, bova šla na tekaški izlet v Beograd, ki je v sklopu projekta Priprave. Bova pa še videla, jaz ne živim za tekme, živiva za tek zato, ker se zaradi njega bolje počutiva in ne zaradi samih rezultatov.

Kaj še počneta poleg ukvarjanja s tekom? Imata tudi kakšne druge hobije?
Poleg prej naštetih športnih aktivnosti se ukvarjava še z jogo, tai-chijem, qui-gongom. Veliko nama pomenita šport in družina. To nama da toliko veselja, da pravzaprav ni časa za druge stvari. Pa rada potujeva. Otroke imava tudi v tujini, tako da nama je včasih žal, da ne moreva biti na več mestih hkrati. Dobro se imamo.

Značke: Na štiri oči
Komentarji
Ta novica še nima komentarjev
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Ljudje berejo:
Morda vas zanima tudi:
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ