Na štiri oči z Juretom Bornškom

Na štiri oči z Juretom Bornškom
05.03.2019 AVTOR: Maša Tomažič

"Zelo rad tečem, športno plezam, se vozim s kajakom, hodim po vrvi, igram tenis. Vsakega po malo in vedno z obilico smeha in zabave"

Jure Bornšek je eden izmed tistih fizioterapevtov, ki jih je pot zanesla v vode manualne fizioterapije. Manualna terapija je zelo kompleksna saj se poleg mehkega tkiva, ukvarja tudi s sklepnimi težavami. Govorimo lahko o holističnem, celostnem pristopu, ki je usmerjen tudi preventivno. V procesu manualne terapije se uporabljajo specialni prijemi za zmanjšanje bolečine, izboljšanje gibljivosti in fleksibilnosti z namenom izboljšanja kakovosti življenja posameznika.

Kot fizioterapevt se srečuješ s številnimi poškodbami. V katerem športu se ti zdijo poškodbe najbolj prisotne?

Vsekakor je največ poškodb v kontaktnih športih, individualnih kot ekipnih saj nas lahko preseneti nasprotni tekmovalec in pridemo v situacijo iz katere se težje rešimo. V zadnjem času pa se pojavlja veliko poškodb tudi v individualnih nekontaktnih športih, kot so smučanje, smučarski skoki, atletika..

Naši bralci se pretežno ukvarjajo s tekom. Ali nam lahko našteješ nekaj ”standardnih” tekaških poškodb?

Najpogosteje so težave z Ahilovo tetivo, stopalom, gležnjem, kolenom in kolkom. Večina teh je preobremenitvenih procesov, ki nastanejo sčasoma kot posledica kompenzatornega gibanja.

Kaj bi priporočil tekačem, da se izognejo omenjenim standardnim tekaškim poškodbam?

Tek ni samo tek ampak je kombinacija teka, raztezanja, vaj za moč, vaj za stabilnost, pravilne tehnike teka. Kombinacija vseh omenjenih področij je ključna za varen tek brez poškodb. Kako se izogniti težavam? 1. Teči začnimo postopoma. 2. Telo potrebuje čas za počitek, regeneracijo in ko ne zmore več, se ustavi. 3. Pravilna tehnika teka je nujna in pred pričetkom ukvarjanja s tekom, najprej na učenje tehnike. 4. Poslušajte svoje telo in ko se pojavi hujša bolečina, se ustavite in poiščite strokovno pomoč. 5. Tek naj bo zabava in ne pretirano preizkušanje samega sebe.

Lahko navedeš en tipičen primer poškodbe in kako se jo rešuje?

Bolečina v področju kolka, pogosto imenovan tekaški kolk ali zgornji iliotibialni kompresijski sindrom. Pri tem primeru je zelo pomembna zgodovina, kakšne so bile predhodne poškodbe, kako se je bolečina pojavila. Če se je bolečina pojavila nanadoma, brez padca ali udarca, potem je bolečina v področju kolka lahko le simptom. Vzrok je lahko šibkost srednje glutealne mišice, poškodbe na drugem kolku, stres fraktura stopala na drugi nogi, zakrčenost rotatorjev trupa. Telo je zgrajeno kompleksno in če vzrok težave ni jasen, ne smemo samo ”napasti” bolečo točko ampak pogledati širše. Po mojih izkušnjah, vedno najdem vzrok nekje vzdolž noge ali na drugi nogi.

Kje je tista meja med tem, ko lahko šport tretiramo še kot zdrav in med tem, ko nam prevelika količina treningov prične škodovati?

Vrhunski šport je gladiatorstvo in poškodbe so neizogibne. Večina vrhunskih športnikov se strinja, da je šport na njihovi ravni vse prej kot zdrav. Jaz jih razumem, vem zakaj vztrajajo. Meja se hitro prekorači predvsem pri rekreativnih športnikih, ko se začnejo poškodbe, posežejo po nedovoljenih substancah in življenje podredijo svojemu hobiju. V tem primeru šport zagotovo ni več zdrav.

Veliko delaš tudi z mladino – se ti zdi da mladi uresničujejo predvsem svoje želje ali bolj neizpolnjene želje svojih staršev?

Otroci se morajo gibati, sedeti čimmanj za tehnološkimi pripomočki, ukvarjati se morajo s športom vendar jih mora le-ta tudi veseliti. Srečujem veliko otrok, ki si ne želijo hoditi na določen šport, pa so starši tisti, ki vztrajajo. Največji upad športnikov je opaziti v prehodu iz srednje šole na univerzo zaradi prenasičenosti. V medijih srečujemo borbo slovenskih staršev, da se spremeni šolski sistem in da so otroci popoldne preobremenjeni. Ni vse zaradi šole in ne moremo kar kopirati finskega sistema saj smo drugačna kultura. Na Finskem otroci popoldne preživijo skupaj, se igrajo. Pri nas pa srečujem otroke, ki imajo vsak teden do 5 treningov v različnih športih, pa seveda morajo tudi 2x tedensko na klavir ali trobento. Igre ni več, gibanje v naravi je izginilo, samo še vožnja iz ene na drugo dejavnost. Starši smo tisti, ki vodimo svojega otroka.

Kako zelo pomemben dejavnik se ti zdi prehrana športnika?

Hrana sicer ni moje področje vendar je izrednega pomena pri vseh športnikih. Prisotno je preveč sladkorja in predelane hrane, starši so ali pozabili ali nimajo časa kuhati, otroci ne znajo več kuhati. Vsi športniki s katerimi delam, se veliko posvečajo prehrani in je njihov jedilnik urejen.

Se ti zdi, da smo Slovenci dovolj aktivni?

Odvisno od starosti. Nekje po 35 letu starosti postanemo dovolj pametni in ugotovimo, da je gibanje pomembno. Po tej starosti smo aktivni ampak bi bili lahko bolj. Najmanj so aktivni otroci, čeprav imajo največ energije. To ni logično in razlogov je veliko, od tehnologije, prehrane do okolja. Jaz bi najprej povečal količino športnih ur v šoli, zaščitil profesorje pri učenju športnih elementov in ukinil tekmovanja do 12 leta starosti. Otroci danes ne znajo narediti prevala, ne znajo teči..

Se ti zdi, da je slovensko zdravstvo dovolj dostopno tudi rekreativnim športnikom, ki se spopadajo s kakšno poškodbo in kako bi lahko sistem še izboljšali?

Slovensko zdravstvo je posebno poglavje in odgovorni imajo ogromno dela za njegovo izboljšanje. Veliko sem potoval po svetu in urgentno zdravstvo je na zelo visokem nivoju, ustavi pa se pri nenujnih primerih. Mislim, da je večja težava skrb za vrhunske športnike, ki od športa živijo. Čakalne vrste naj bi bile enake za vse, čedalje več pa se rekreativni športniki zatekajo k ponudbam zavarovalnic in samoplačniškim storitvam. Prva točka izboljšanja sistema bi bilo zagotovo izboljšanje pogojev dela za vse zdravstvene delavce, potem pa vse ostalo.

So tvoje metode dela drugačne kot so v drugih ambulantah fizioterapevtov? Vemo namreč, da se pacientu zmeraj celostno posvetiš, kar je vredno velike pohvale.

Moje metode dela so zagotovo drugačne in specifične, najbolj pa sem vesel, da imam dovolj časa za vsakega klienta. Tukaj vidim največjo dodano vrednost. Žal mi je vseh strokovnjakov, ki so časovno omejeni pri svojem delu ali pa jih bolj zanima zaslužek kot klientova težava. Ukvarjam se tako s poškodbami kot s preobremenitvenimi procesi. Zagotovo so težave, ki trajajo dlje časa moja ”specialnost” saj pridejo do izraza kompenzacijska gibanja, ki privedejo do bolečine/težave kot je omenjena v začetku članka.

Katerega dogodka oz. dogodkov v svoji bogati karieri fizioterapevta ne boš nikoli pozabil?

Zelo rad se spominjam zimskih Olimpijskih iger v PyoengChangu, kjer sem prebil skoraj 6 tednov. Potem so tukaj medalje športnikov iz največjih tekmovanj in občutka, ko veš, da si nekomu pomagal, do uresničitve želj.  

Od vsega pa imam najraje kleinte, ki me pokličejo in vprašajo ali še morajo priti na terapijo, saj bolečin ni več. Ne rabijo priti, jaz pa grem malo prej domov k svoji družini.

S katerim športom pa se najraje ukvarjaš ti?

Zelo rad tečem, športno plezam, se vozim s kajakom, hodim po vrvi, igram tenis. Vsakega po malo in vedno z obilico smeha in zabave.

Značke: Na štiri oči
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ