18.10.2019 AVTOR: K. R., foto: osebni arhiv
Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Zanimiva zgodba. Konec leta 2006 smo s prijatelji, bolj za šalo kot za res, sklenili stavo, da gremo naslednje leto (to je 2007) na Ljubljanski maraton. Mene je ta izziv že nekaj časa mikal. Vsak od nas se je podpisal pod razdaljo, ki si jo je zastavil kot izziv in večina se nas je odločila za 10 km tek, le nekaj najbolj pogumnih pa za 21 km. Kdor ne bi izpolnil, kar si je zadal, bi moral za vse prirediti piknik. Začeli smo s treningi, vsak po svoje. Tek me je hitro "osvojil" in že prvo leto sem odtekla polovičko. Od takrat stalno tečem in nisem izpustila še nobenega Ljubljanskega maratona. Z leti sem iz polovičke prešla tudi na pravi maraton.
Kaj je tisto, kar ti je pri teku najbolj všeč?
Všeč mi je, da si spočijem glavo, razgibam telo in nadiham svežega zraka, ki ga potrebujejo tako naša pljuča kot tudi možgani. Tečem skozi celo leto, tudi pozimi. Med tekom včasih razmislim o kakšnem problemu, si v mislih organiziram gospodinjska dela, naredim načrte za vikend… Tek mi ponudi rešitve za marsikateri navidezno nerešljiv problem.
Kaj ti je tek dal?
Tek je postal moj način življenja, je čas, ki si ga vzamem samo zase. Da mi energijo za vsakodnevna opravila doma in v službi. Odkar tečem, sem postala veliko bolj učinkovita in organizirana, pa tudi bolj vztrajna in potrpežljiva. Naučil me je, da si v življenju vedno znova postavljam nove cilje, ki jih s sistematičnim delom potem poskušam doseči. Pa še nekaj; v vsem tem času odkar tečem sem spoznala veliko čudovitih ljudi in podobno mislečih prijateljev tekačev.
Kako potekajo tvoji treningi?
Tečem 3 do 4-krat na teden, včasih tudi 5-krat. Največkrat tečem sama, občasno v družbi prijateljev tekačev. Enkrat tedensko imamo tudi vodeni skupinski trening s trenerjem Petrom. Večinoma tečem v okolici doma, kjer imamo skoraj neomejene možnosti – od ravnin do hribovskih poti kot so npr. Blegoš, Gora, Pasja ravan, Gabrška gora, Javorč, Mrzli vrh. Da ravninski tek ni preveč enoličen, ga kombiniram s trail tekom po gozdu in hribih. Pred tekmami več treniram intervalne in hitre ravninske teke, včasih tudi na tartanu.
Katerih tekov ne boš nikoli pozabila in zakaj?
Nikoli ne bom pozabila svojega prvega maratona v Ljubljani leta 2012, ko smo tekli v snegu, mrazu in vetru. Kljub tem razmeram nisem niti za trenutek pomislila, da ne bi šla teči, saj sem celo leto trenirala za to. Posebej mi je ostal v spominu tudi moj prvi večji svetovni maraton, ki sem ga odtekla v Berlinu, leta 2014. Kakšen veličasten dogodek, koliko tekaške energije in koliko navijačev je bilo ob progi! Izjemno! Pa maraton v New Yorku leta 2016, kamor sem se uvrstila z doseženo normo v Amsterdamu leto pred tem, in zato ker je največji na svetu. V prav posebnem spominu pa mi bo ostal letošnji 110 km dolg ultra trail na prireditvi 100 milj Istre. Štart je bil ob 10-ih zvečer v Lovranu, trasa nas je peljala takoj v hrib na Učko in potem preko Čičarije, Buzeta, Oprtalja, Grožnjana in Buj do Umaga. S takšno razdaljo sem se soočila prvič in nisem bila prepričana ali mi bo uspelo; zanimalo me je kako se bo na te napore odzvalo moje telo. Tudi ta izziv sem uspešno opravila in ugotovila, da je človek veliko več sposoben, kot si misli.
Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Pozimi zelo rada smučam, občasno tudi tečem na smučeh. Letos sem si končno kupila cestno kolo - specialko - in kolesarjenje me je kar prevzelo. Všeč mi je tudi badminton in hoja v hribe, ampak za vse že malo zmanjka časa.
Kako skrbiš za prehrano?
Držim se načela zdrave kmečke pameti in poslušam svoje telo. Jem praktično vse, poskušam pa jesti zadosti sadja in doma pridelane zelenjave. Rada imam tudi sladkarije in ni ga čez domači štrudelj. Predvsem pa skrbim, da kar vnesem, tudi porabim.
Kakšne tekaške načrte in želje imaš za prihodnje?
Ravno te dni sem se vrnila iz Chicaga, kjer sem odtekla svoj enajsti maraton, tako da novih konkretnih načrtov trenutno še nimam. Planiram en ultra trail v spomladanskem času in en večji maraton jeseni. Takoj po novem letu grem na trail Corsa della Bora v sosednji Trst. Vmes pa se bom udeležila domačih tradicionalnih tekem in druženj, kot so npr. 8 ur slivnice, KBK, Tek ob žici… ipd.
Kako je bilo na maratonu v Chicagu? Kakšna je tam tekaška kultura, kakšno je vzdušje?
Chicago je zelo lepo mesto, ki leži ob Michiganskem jezeru. Maraton je hiter, ravninski, običajno ga spremlja veter in tudi tokrat je bilo tako. Več kot 45.000 tekačev s celega sveta nas je v hladnem sončnem jutru čakalo na štart, v zraku pa je kar vrvelo od pozitivne tekaške energije. Vzdušje na in ob progi je bilo res izjemno. Na celotni trasi dolgi 26.2 milje, nas je glasno spodbujalo 1,5 milijona gledalcev, številne glasbene skupine in DJ-ji, maserji ter prijazni prostovoljci na okrepčevalnicah. Ob taki podpori in tudi ob tisti, ki so mi jo od doma pošiljali moji domači in prijatelji, te kar ponese po progi. Tekaška kultura na takih prireditvah je na izredno visokem nivoju. Ne glede na to, od kje prihajamo, na štartu smo vsi enaki in med tekom se vsi soočamo s podobnimi mislimi in naporom. Med sabo se spodbujamo, če ima kdo težave, mu brez pomisleka pomagamo. In v cilju se skupaj veselimo uspeha. Marsikdo še naslednji dan, ki ga prireditelji imenujejo "Medal Monday", nosi težko prigarano medaljo okoli vratu. Vesela sem, da sem bila del te zgodbe tudi zaradi zgodovinskega uspeha, svetovnega rekorda v maratonu za ženske. Fantastično!
Katero knjigo si nazadnje prebrala?
Če le imam čas, zelo rada berem. V zadnjem času sem prebrala knjigo Roalda Dahla Poljubček, ob kateri sem se strašno zabavala. Izredno me je fascinirala tudi knjiga z naslovom Molitve za ugrabljene, avtorice Jennifer Clement, ki govori o življenju v Mehiki in mamilarskih kartelih. Rada pa berem tudi knjige s športno tematiko.
Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Delam v strateški nabavi podjetja Polycom Škofja Loka in služba mi vzame velik del mojega vsakdana. Potem je tu družina. S partnerjem imava dva otroka, hčerka je že na fakulteti, sin pa zaključuje devetletko. Čeprav je to obdobje, ko bi bili otroci najraje sami, pa to vseeno pomeni veliko vsakodnevnih obveznosti. Tako da prav dosti časa za druge hobije ne ostane. Večkrat si ukradem kakšno urico, dve in skočim na Blegoš pogledat sončni vzhod ali zahod ali pa pozimi gazit svež sneg. Rada grem tudi na kakšen dober rock koncert; fascinirajo me športni uspehi in predanost športu, zato rada pogledam kakšno dobro tekmo ali pa se družim s prijatelji.
nazaj na vrh
