Kdaj in zakaj si se pričel ukvarjati s tekom?
Moja rekreativna pot se je začela že v študentskih letih, nato pa je nastopil 25-letni mrk, ki sem ga prekinil pred sedmimi leti z multišporno aktivnostjo, pred tremi leti pa sem se vsaj začasno posvetil vzdržljivostnemu teku.
Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč in kaj ti je tek dal?
Najlepši del ultraškega življenja ni v lovljenju kilometrov in ur. Zanimiva znanstva in tudi velika prijateljstva se sklepajo na skupnih tekih, medsebojna pomoč na tekmah je nekaj samoumevnega, zaključne odkritosrčne analize pa postrežejo z neverjetnimi zgodbami. To krasi naš tek, del tega želim biti tudi sam. In tukaj je pretečena razdalja še najmanj pomembna. Biti občasni udeleženec kakšnega ekstremno dolgega teka je zgolj pika na i.
Kako potekajo tvoji treningi?
Tek in rekreacija na splošno sta postala moj življenjski stil. Nekajkrat tedensko se odpravim v bližnji gozd, ob večerih pa kar doma naredim kakšno vajo za moč in stabilizacijo. Prepričan sem, da nisem zasvojen s tem; če pred seboj nimam cilja, brez težav lenarim po več dni. Včasih se težko pripravim do tega, da grem v slabem vremenu ven, je pa res, da se po teku počutim sproščeno in umirjeno.
Tečeš sam ali za to potrebuješ družbo?
V večini tečem sam, kar nekaj kilometrov in tudi kakšno tekmo pa sva pretekla skupaj s soprogo in s tem združila izlet s tekom. Pri teku dam »možgane na pašo … Vzdržljivostni tekači se v vsakodnevnem življenju in pripravah prehranjujemo povsem običajno. Sam na tekmah ne uporabljam gelov, energijske ploščice pa samo za vzorec. Osnovo predstavlja pitje iso napitkov, od hrane pa vse, kar ponujajo okrepčevalnice, predvsem juhe, keksi, coca cola.
Katerih tekov ne boš nikoli pozabil?
Prve sicer ne pozabiš nikoli (GM4O 2011), vseeno pa bi na prvo mesto postavil 170-kilometrski tek okoli Mt. Blanca 2015.
Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Zadnja leta sem v rekreativnem smislu posvetil predvsem teku, vsekakor pa se bom še vrnil k stari ljubezni, gorskemu triatlonu. Različne športne aktivnosti so nujen pogoj za zdravo življenje brez poškodb.
Kako pa skrbiš za prehrano?
Niso poškodbe, zviti gležnji, krči in boleči sklepi tisti, zaradi katerih bi ultra tekaško tekmo predčasno zaključilo veliko tekmovalcev. Največ odstopov se zgodi, ko začne stavkati želodec. Ničesar ne moreš pojesti, brez vnosa hrane ni energije, postajaš čedalje bolj utrujen, dehidriran … Vzdržljivostni tekači se v vsakodnevnem življenju in pripravah prehranjujemo povsem običajno. Sam na tekmah ne uporabljam gelov, energijske ploščice pa samo za vzorec. Osnovo predstavlja pitje iso napitkov, od hrane pa vse, kar ponujajo okrepčevalnice, predvsem juhe, keksi, coca cola.
Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Da smo živi i zdravi još godina sto, kot poje Bajaga. Uživati hočem v naravi, teči po šumečem listju, slišati ptičje petje, loviti ravnotežje po gorskih poteh in gozdnih koreninah, sprazniti glavo od vsakodnevnih informacij, začutiti pekoče mišice in globoko dihanje, priti ves blaten pod topel tuš, spiti kozarec hladnega piva ter vse to sproščeno podoživljati z bližnjimi in prijatelji.
Kaj so tvoji cilji v letošnjem letu?
Po pameti se želim udeležiti še kakšnega primerno dolgega teka, pri čemer naj bodo 100-miljski teki kot jagoda na torti. Tudi če jih ne bo več, jaz sem njihov okus poskusil. Je še toliko lepih stvari na svetu, da se je škoda popolnoma posvetiti eni sami.
Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Prosti čas namenjam učenju igranja harmonike, s soprogo sva na različne načine obredla ves Jadran in del sveta, trenutno pa bi rad obnovil in zaplul s skoraj 70 let staro leseno jadrnico.