Na štiri oči z Mojco Raner

Na štiri oči z Mojco Raner
20.10.2017 AVTOR: Tina Ambrožič
Mojca je diplomirana bibliotekarka, ki jo lahko srečate v knjigarni Konzorcij, kjer je zaposlena. Sicer pa je ljubiteljica narave, fotografije in teka.

OSEBNO
Si članica kakšnega športnega društva ali kluba?
Tečem od leta 2011 in na začetku sem bila zaprisežena solo-tekačica, a po nekaj letih sem ugotovila, da imam na vseh tekmah skoraj identični čas. Jasno mi je bilo, da bom morala nekaj spremeniti, saj sem želela napredovati. Julija 2015 sem se priključila tekaškemu društvu in tistega leta sem po 4 mesecih treninga na polmaratonu v Ljubljani izboljšala čas za 10 minut. Še danes sem vesela in ponosna članica tekaške skupine KinVital; ravnokar sem z njimi opravila svoj 201. uradni trening in letos mali maraton pretekla pod dvema urama.

Kateri so tvoji najljubši tekaški copati?
Na Salomon tekaške copate me veže nekoliko sentimentalna vez, saj sem preko Salomonovih tekaških druženj spoznala svoja dva trenerja in s tem njuno tekaško društvo KinVital, a noge so mi hvaležne za Asics copate. Letos sem za krajše razdalje izbrala model Gel-DS Trainer 22, ki so precej neutralne in kar hitre, a še ravno dovolj blažene, da me do cilja malega maratona »prinesejo« brez težav. Z njimi sem pretekla 21km na Nočnem teku Ljubljanica in odlično so se obnesli na mokri podlagi in v zavojih. Za daljše razdalje pa že od svojih tekaških začetkov prisegam na prijetno blažene pronatorske GT-2000.

Uporabljaš tekaško uro?
Do nedavnega tekla z enostavno tekaško uro, ki je merila čas in srčni utrip, na kar sem se zelo navadila. A letos sem si privoščila uro Suunto Ambit 3 Run in z veseljem jo uporabljam, čeprav se moram o njeni uporabi še veliko naučiti.

Tvoj obred pred tekom?
Predvsem iz lastnih izkušenj vem, da je zame bolje, če vsaj 2 oz. bolje 3 ure pred tekom ne jem, vsaj ne veliko (morda banano ali košček čokolade, če sem res lačna). Drugače pa mi je najpomembneje, da pred tekom dobro raztegnem mečne mišice; to počnem tako rekoč vedno in povsod. :) 

Tvoji dosedanji tekaški dosežki
Po lanskoletnih težavah s (tekaškimi in netekaškimi) poškodbami sem vesela, da mi gre letos kar dobro. Na Nočnem teku Ljubljanica sem z lahkoto pretekla 21km v zame odličnem času, saj sem od spomladanskih malih maratonov čas izboljšala za približno 15 minut. Drugače pa si štejem za dosežek to, da sem letos na Ljubljanskem maratonu prvič prijavljena na 42km, ki se jih sedaj veselim (čeprav bom morda na koncu drugačnega mnenja).

Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Že od prvega razreda osnovne šole sem športno aktivna, s pavzo v študentskih letih, ko nekako ni bilo ne volje ne časa za miganje. V mladosti sem imela rada kratke teke – šprinte –v odrasli dobi pa me je vedno bolj vleklo v naravo. A obiski gora zahtevajo precejšnjo pripravo in veliko časa, in ostali so rezervirani za dela proste dneve. V službi in pri skupinskih vadbah pa sem spoznala vedno več ljudi, ki so tudi tekli. Njihovo navdušenje nad tekom mi je kar zlezlo pod kožo. Leta 2011 sem zvedela za DM tek in tek samo za ženske se mi je zdela imenitna ideja. Takoj sem si ta tek postavila za cilj svojih »treningov « ... od takrat se nisem več ustavila. Sploh, ko sem ravno preko vaše spletne strani zvedela za Salomonova CityTrail tekaška druženja, se jih udeležila in ... v teku ostala. Da sem vztrajala pa so veliko pripomogli tudi dobrodelni teki, predvsem društva Never Give Up, ki se jih vedno rada udeležim.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
S tekom sem si dokazala, da zmorem marsikaj, če le vztrajam. Rada tečem sama, v dvoje ali v tekaški skupini in fino je, da si tekaško družbo lahko izbiraš glede na razpoloženje. Najpomembnejši element teka mi je druženje. Večina ljudi, ki sem jih spoznala preko različnih tekaških druženj, je krasnih; mislim, da se pozna, da imamo tekači »prezračene « glave.

Kaj ti je tek dal?
Odkar tečem sem prav gotovo mirnejši in pozitivnejši človek. Vsaj malo bolj pomirjena s seboj in ljudmi v okolici. Kdor se potrudi tečt zase, za svoje (duševno) zdravje, ne more bit slab človek, in ta misel me navdaja s pozitivnostjo.

Kako potekajo tvoji treningi?
Ob torkih in četrtkih imamo tekaške treninge s klubom; ponavadi so ob torkih daljši teki, ob četrtkih pa intenzivnejši. Všeč mi je, da tečemo po Tivoliju in Rožniku, in to ne glede na vreme. Teki v nalivu ali pri -13 °C so super! No, pri +30 °C in več meni sicer malo manj, a vse se da, samo trening je potrebno prilagoditi razmeram. Čez vikend ponavadi naredim en daljši tek; če nimamo klubskih skupinskih tekov, dolgi tek najraje opravim s sotekačico Sonjo, s katero sva se nekako najbolje ujeli, tako v teku kot osebno. V sredo ali petek pa običajno tečem sama. Če mi je kak dan težak in se mi najprej ne ljubi na tek se samo spomnim, kako dobro se vedno počutim že po prvih nekaj 100 metrih teka, in že sem motivirana za tek. Glasbe med tekom ne poslišam, vsaj ne tiste iz slušalk; najraje poslušam zvoke narave. Si pa ne predstavljam, da bi se Ljubljanski maraton začel kako drugače kot ob zvokih tolkal skupine StrojMachine. Pa brez tistih mladih rokerjev na Cesti na Brdo ta maraton tudi ne bi bil to, kar je.

Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Čeprav sem na začetku tekla sama, sem se na tekaško družbo zelo navadila. Ko sem se po dolgem času enkrat odpravila tečt sama, mi je bilo res nenavadno: nikogar ni bilo spredaj, nikogar za mano. Kar nekaj solo-tekov sem morala opraviti, da sem se spet navadila »soliranja «; včasih se moraš malo »pogovorit « sam s sabo med tekom.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabila?
Vsaj svoje uradne teke si tudi fotografsko beležim, tako da jih ne bi pozabila. Vsi so mi pomembni in kar nekaj se jih je že nabralo. Vipava trail je vsekakor moj najljubši tek in ponosna sem, da sem bila na vseh treh dosedanjih, čeprav samo na 25km (1400m višinske razlike). Letos sem uživala na 30km Milanja traila, ki ga res priporočam. S sotekači iz kluba pa smo ugotovili, da smo si fajn družba tudi za potovanja. Letos se nas je nekaj udeležilo (pol)maratona v Beogradu in imeli smo se tako super, da za naslednje leto že načrtujemo novo tekaško destinacijo v tujini.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Sicer sem se nekaj časa ukvarjala s pilatesom in potem s crossfitom, a mi je za vse zmanjkovalo časa in energije, zato sem se osredotočila na samo tek, sploh sedaj, ko se pripravljam na maraton. Zelo rada pa hodim v gore. Pa zaradi vsakodnevne polurne hoje v službo in polurne nazaj sem najbrž tudi kar fit, saj sem znana po precej hitri hoji.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Zjutraj dan začnem z banano ali kakšnim drugim sadjem in kavo. Drugače pa razen tega, da poskrbim, da ne jem 2-3 ure pred tekom, sploh pa ne kaj mastnega, nimam nekih »predsodkov « pred različno hrano, zdravo ali nezdravo. No, vampov me prav gotovo ne boste nikoli videli jesti, pa na primer polžev tudi ne.

Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Ljubljanski maraton je pred vrati in želim si, da bi vseh 42km pretekla s čim manj težavami, s časom pa se ne obremenjujem. Naslednje leto pa bi se rada udeležila čim več trail tekov. Upam, da se bo dobro tekaško leto nadaljevalo tudi v naslednja. Lani sem bila kar nekaj časa odsotna zaradi dveh poškodb (ena tekaška, druga ne), in tega si res ne želim več. Drugih konkretnejših načrtov zaenkrat nimam; da bom le na vseh tekih v cilj pritekla z nasmehom.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Če ne tečem sem najraje v gorah oz. v naravi nasploh. Krasno deželo imamo in želim si, da jo bom videla še več. Predvsem visokogorje sem letos nekoliko zapostavila in upam, da bom v naslednjem letu to vsaj malo nadoknadila. Pa letos kupljeni nov fotoaparat še nisem povsem osvojila, a tako rada fotografiram.

 

Značke: Ljubljanski maraton, Na štiri oči
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ