Na štiri oči z Rebeko Petrovčič

Na štiri oči z Rebeko Petrovčič
08.11.2019 AVTOR: K. R., foto: osebni arhiv

Ljubiteljici živali, narave in umetnosti tek pomeni oddih od vsakdanjih obveznosti, čas zase in priložnost za druženje. Teče tako po cesti in po gozdnih poteh, najraje pa teče ob sončnih zahodih.

Kako bi se opisala v nekaj besedah?

Sprva zadržana, a sčasoma komunikativna ljubiteljica živali, narave in umetnosti.

Si članica kakšnega športnega društva ali kluba?

Sem članica atletskega kluba Pivka.

Kateri so tvoji najljubši tekaški copati?

Nekaj let nazaj sem se zaljubila v tekaške copate Saucony. Za hitre treninge mi je najljubši model Kinvara, za tekme uporabim Fastwitch, za trail pa Nomad TR ali Switchback ISO. Imam tudi nekaj drugih znamk, ampak … to ni to.

Uporabljaš tekaško uro?

Da, uporabljam Polar Vantage M.

Tvoj obred pred tekom?

Pred samim treningom nimam posebnega obreda. Včasih se odločim kakšen trening bom naredila in kam točno bom šla šele, ko s tekom že začnem. Pa si še sproti premislim. Pred tekmo predvsem pazim, da pojem lahko prebavljiv obrok (prisegam na smoothie iz banan) in da se primerno oblečem.

Tvoji dosedanji tekaški dosežki:

Sem rekreativna tekačica, tako da so moji dosežki v smislu uvrstitev precej povprečni. Sicer mi je uspelo že nekajkrat zmagati v svoji kategoriji na nekaterih tekmah, leta 2017 sem bila prvakinja Primorskega tekaškega pokala. V drugačnem smislu pa kot dosežke štejem vse tekme, ki mi jih je uspelo preteči brez težav in v dobri volji, kot tudi tiste, pri katerih mi ni bilo lahko, a sem vseeno vztrajala do konca. Še nikoli nisem odstopila in delam na tem, da bo tako tudi v prihodnje. Nekaj osebnih rekordov:

5km: 22:20 (Koper, 2017)
21km: 1:36:48 (Kopriva, 2019)
42km: 3:39:40 (Verona, 2018)

Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?

S tekom sem se pričela ukvarjati v 3. ali 4. letniku srednje šole. Predvsem zato, ker mi je bilo dovolj trepetanja pred vsakim Cooperjevim testom v šoli in dejstva, da sem brez kondicije. Doma sem imela tudi dober zgled, saj je moj oče odličen tekač in brez njegove podpore verjetno v teku ne bi vztrajala. V začetku sem vse jemala precej manj resno, sčasoma sem pa prišla do točke, ko me je res potegnilo noter. Danes si svojega življenja brez rekreacije sploh ne predstavljam več.

Kaj je tisto, kar ti je pri teku najbolj všeč?

Tek mi je všeč, ker je enostaven šport in tudi šport, ki ga lahko izkoristim na različne načine. Lahko mi nudi oddih od vsakdanjih obveznosti in mi predstavlja čas, ki je samo moj. Takrat imam čas za razmislek o marsikateri stvari, dobim nove ideje in inspiracijo. Lahko mi pa nudi priložnost za druženje, ko s sotekači pokramljamo med aktivnostjo, ki nam je skupna.

Kaj ti je tek dal?

Tek mi je dal možnost spontanih odločitev, da raziskujem neznane poti sama, po svoje. Tisti enostavni občutek, ko se moje telo premika skozi prostor in odkriva kotičke, kjer še nisem bila. Vonj listja v jeseni, žvrgolenje ptic, srnjad, ki prečka cesto ali pa hipen občutek panike, ko nekaj renči v grmovju. Pa sončne zahode, ti so moji najljubši – ni lepšega, kot teči v zlati uri sonca. Dal mi je tudi tišino, za katero se prej sploh nisem zavedala, da jo potrebujem. In pa hvaležnost za vse trenutke sreče, ko je telo polno endorfinov in slišiš bitje svojega srca, medtem ko te noge nesejo naprej, skozi mehko podlago gozda. Ko tečem, se končno počutim, da nekam spadam.

Kako potekajo tvoji treningi?

Treniram skoraj vsak dan. Enkrat na teden se posvečam intervalom, vmes naredim tudi kakšen tempo tek, za vikend pa daljši tek ali tekmovanje. Med težjimi treningi si vzamem pavzo s počasnejšim tempom ali pa tekaške copate zamenjam za kolo. Seveda je odvisno od tekme, na katero se pripravljam, vendar so treningi v osnovi skozi vse leto približno enaki. Srečo imam, da živim na področju, ki mi nudi raznolikost – ko se naveličam ceste zavijem v gozd in hribe, ko se naveličam ravnine, jo lahko zamenjam za klance.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabila in zakaj?

Vedno se bom spominjala svojih prvih. Od prve tekme, ki je bila na Petelinjskem teku v razdalji slabih 5 km, ko sem prvič začutila adrenalin na startu in veselje ob prihodu v cilj, pa do svojega prvega maratona v Ljubljani leta 2016, ko sem odkrila nove dimenzije utrujenosti. Posebne spomine gojim na svoj prvi trail, po Milanji, ki še vedno ostaja moj najljubši. Tiste pokrajine in razgledov se ne naveličaš zlahka. Pa maraton v Veroni, ki ga štejem med svoje osebne zmage, saj sem v njem res uživala. Z glavo na pravem mestu mi je težko preizkušnjo uspelo prestati z nasmehom na obrazu. Proti koncu so me bolele noge, roke, skoraj vse telo, a misli so ostale čiste, osredotočene in pozitivne. Takrat sem res začutila, da ne tečem z namenom, da bi se dokazovala komurkoli, temveč zato, ker preprosto rada tečem in ker me težke situacije ohranjajo živo.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?

Občasno kolesarim, ali se pa povzpnem na kakšen vrh. V preteklosti sem tek kombinirala še z vajami za moč, vendar moram priznati, da slednje zadnje čase malo zanemarjam.

Kako skrbiš za prehrano?

Prehranjujem se z rastlinsko prehrano. Za veganstvo sem se sicer odločila zaradi etičnih vzrokov, sčasoma sem pa odkrila tudi ugoden vpliv na zdravje, ki ga takšen način prehranjevanja nudi. Rastline so lažje prebavljive od živalskih proizvodov, zato se mi ni treba sekirati, če jem tik pred treningom. Opazila sem tudi, da je čas regeneracije občutno krajši. Všeč mi je tudi enostavnost in hitra priprava obrokov, saj raje pretečem kakšen kilometer več, kot pa zapravljam čas v kuhinji. Rastlinska hrana je danes postala tudi zelo dostopna in že skoraj popularna, tako da mi ni treba skrbeti kaj bom jedla zdoma. Super se mi zdi, da že na skoraj vsaki tekmi nudijo obrok brez živalskih proizvodov.

Kakšne tekaške načrte in želje imaš za prihodnje?

V kratkem me čaka polmaraton v Crikvenici, kjer bi rada izboljšala svoj osebni rekord ali pa se mu vsaj približala. Letošnja sezona zame še ni končana, na sporedu imam še nekaj tekem. V prihodnosti bi se udeležila še kakšnega traila, mogoče daljšega. Vrnila bi se tudi na določene tekme, ki so mi res pri srcu. Dolgoročni cilji so predvsem vezani na izboljšanje osebnih rekordov, najpomembnejše se mi pa zdi to, da ostanem zdrava, brez poškodb in z veseljem do teka tudi v prihodnje.

Katero knjigo si nazadnje prebrala?

Knjiga (s tekaško tematiko), ki sem jo nazadnje prebrala je Ultramaratonec Deana Karnazesa. Berem pa različne zvrsti, všeč so mi klasike, tako da imam zadnje čase v rokah predvsem Charlesa Dickensa.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?

Končala sem Akademijo za umetnost in oblikovanje v Ljubljani, po poklicu sem diplomirana slikarka. Pot pa me je zanesla tudi v druge vode, tako da poleg občasnih projektov, vezanih na umetnost, delam v zobni ordinaciji. Ne predstavljam si, da bi vse življenje počela eno in isto stvar, zato bi se rada preizkusila v marsičem in se naučila novih stvari, saj se mi to zdi ključno pri osebni rasti. Menim, da so v določenih obdobjih spremembe dobrodošle in da je treba zagrabiti priložnosti, ki so nam ponujene. Včasih je tudi treba pustiti stvarem, da se odvijejo po svoje, medtem ko se trudimo uresničiti svoje načrte.

Značke: Na štiri oči
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ