Na štiri oči z Robertom Gostinčarjem

Kdaj in zakaj si se pričel ukvarjati s tekom?
S tekom kot obliko rekreacije sem se srečal v daljni preteklosti in izven božjega plana. Zagrabilo me je nekje konec osnovne šole. Takrat smo se preselili in ocenjujem, da sem bil zgubljen v tem obdobju življenja in v novem okolju. Verjetno sem nekaj rabil in sem pač pograbil tek. Je bil pa to tudi čas, ko sem po radiu poslušal, kako je Janis Kuros izprašil sotekmovalce na dirki čez Avstralijo, kako so slovenski maratonci s sedanjim ministrom za kulturo in Dušanom Mravljetom tekli po Jadranski magistrali in obenem kolebali med pitjem morske vode ter pivom in kako sta se na srednjih progah sta dajala Coe in Ovett. In še vedno tečem …

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Všeč? Prosim vas. Kateremu normalnemu človeku pa je tek všeč? Tek je orodje in ugodje pride praviloma po naporu. Kavč po treningu je super. Ali pa, ko pametno kimam ob ogledovanju nobel grafov zadnjega treninga.

Kaj ti je tek dal?
Vzel mi je mnogo ur, ki bi jih lahko preživel z družino, bolje naredil projekte ali prebral kakšno knjigo več. Za to sem mu neizmerno hvaležen.

Kako potekajo tvoji treningi?
Odpravim se tekat in to je pravzaprav to. Tekaški teden začenjam ob torkih na stadionu, ker je družba, tuš in pajzl bar Stadion. Ko pridem k sebi, grem še tedensko dvakrat ali trikrat tekat. Zadeva je mnogo bolj enostavna kot se zdi. Greš tekat ali pa ne greš. V kolikor ne opravim treninga se motiviram in najdem kup razlogov zakaj je bolje, da sem ostal doma. Ne prenesem slušalk v ušesih in ne vidim povezave med tekom in glasbo. Seveda obstajajo izjeme, npr. Run DMC in celo oni tulijo naj raje hodim.

Tečeš sam ali za to potrebuješ družbo?
Tek je beg. Dokler prenašam samost in se sam sebi nasmejim, ko si povem kakšen štos, tečem praviloma sam. Če me družba prenaša in je naklonjenost vzajemna in je hitrost teka taka, da lahko ob tem kaj nakladam, potem so izpolnjeni pogoji, da tu in tam tečem tudi v družbi.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabil?
Spominjam se enega prvih. Učitelj telovadbe je nekaj kljukcev v zadnjem razredu osnovne šole poslal na občinski kros. Neorganizirani pubertetniki v Šiški smo zamudili start in neupravičeno opravičeno izostali od pouka. Smo se pa neizmerno narežali ob pogledu na gručo nesojenih trpinov, ki so se kot troti pojali po zelenici. Ne pozabljam tudi zadnje dirke ali dveh. Lani v jeseni sem bil v Palmanovi, spomladi pa na teku v Brezjah, kjer se vsako leto lokalni matadorji bahamo v starostnih skupinah.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Triatlon, a sem izbral šport, kjer je tek eden od sestavnih delov in še finiširati moraš v njem. Če so pogoji pozimi ustrezni preklopim tu in tam na smučarski tek.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Mama me je naučila: zajtrk, malica, kosilo, večerja. Je pa obenem kriva, da mi je pogosto ustregla s slastnim kosilom. Če me spomin ne vara skoraj vsak dan. Tako ni uspela obrzdati mojega apetita in sem posledično razpet med Scilo in Karibdo. Zdaj me razvaja žena in tudi sam se rad motovilim po kuhinji. Se pa mi že celo življenje dozdeva, da v kolikor izgubim kilogram ali dva, bom tekel kot strela.

Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Težko je napovedovati, še posebej prihodnost. Junija se odpravljam v Švico, kjer naj bi bil najdaljši tek po stopnicah. Želim si, da so bili pedantni Švicarji vendarle za trenutek šlampasti in prešteli kakšno stopnico preveč. Poleg nekaterih tradicionalnih tekem v Mariboru, okolici in morda še kje v državi, tekme izbiram po trenutnem navdihu ali izzivu.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Sem oče in moj poklic je krajinska arhitektura. Trasa je hribovita, nenehno gor in dol. Malce že čutim kolena. Pomagam še v triatlonskem klubu, rad imam stripe in godbo, tu in tam odigram partijo goja in včasih uživam v dolgcajtu.