Nassim Nicholas Taleb: Tvegati lastno kožo

in robati, a izkušeni rekreativec s kar nekaj tekaškimi skalpi (in tudi poškodbami) za pasom. Komu bi bolj verjeli in zaupali? Če bi tudi vi izbrali slednjega, potem vam bo še topla knjiga Tvegati lastno kožo, ki je ravnokar izšla pri založbi Umco, izjemno všeč. Še bolj vam bo všeč njen avtor, Nassim Nicholas Taleb, ki prepričljivo pokaže, da je do nagrade upravičen le tisti, ki pred tem nase prevzame tudi tveganje zanjo.

Profesor Taleb ima svojevrsten, skoraj zvezdniški sloves intelektualca (ta naziv globoko prezira), in to na področju, ki ga je lastnoročno naredil obče zanimivega. Verjetnost je njegovo dolgoletno področje delovanja, ki ga je začrtal v knjižni seriji Incerto (»negotovost«), in Tvegati lastno kožo je že peto delo v tej seriji. Zares je zaslovel z uspešnico Čri labod, ko je leta 2007 posredno napovedal možnost finančnega zloma, zgolj nekaj mesecev preden se je to dejansko zgodilo. Finančne analitike in strokovnjake je gladko osmešil in jim pokazal, da tveganj niti pod razno ne znajo zaznati. Vso našo zgodovino oblikujejo izjemni, a naključni dogodki, ki se jih ne da napovedati – se pa da, kot svetuje Taleb, na njih primerno pripraviti. Njegov termin »anfitragile« definira trpežnost in robustnost v kompleksnem svetu, ki ga v veliki meri sploh ne razumemo.

Za razliko od duhamornih znanstvenih del je Talebovo pisanje ves čas tipično izzivalno, huronsko zabavno in obogateno s primeri iz življenja slehernika. Filozof in ikonoklast v esejih neusmiljeno izziva konvencionalno znanost na tako izmuzljivih področjih, kot so ekonomija, politika in vedenjska psihologija. A ni zgolj klasični provokator; gre za enega najprodornejših mislecev našega časa. V pričujoči knjigi se loti simetrije v današnjem svetu; ali bolje, odsotnosti le-te. Medtem ko politiki, direktorji, akademiki, novinarji, salonski aktivisti in birokrati redkokdaj nosijo neposredno odgovornost za lastne odločitve, so te velikokrat nepremišljene in katastrofalne, ceno zanje pa plačujejo vsi drugi, ne krivi ne dolžni, le prej omenjeni ne. Osebna odgovornost, čast in žrtev – to je bistvo, ki ga Taleb postavlja v srčiko svojih izhodišč.

Nikakor mu ne gre očitati, da govori na pamet. Več kot dvajset let je gulil parket med borznimi posredniki in dodobra spoznal vzroke in posledice, sprožilce in prepričevanja, trike in prodajne manipulacije. Z vso resnostjo trdi, da je zaupanja vreden le tisti, ki ima tudi sam kaj izgubiti. Torej, ni pomembno, kaj vam nekdo govori, poglejte, kaj ima v portfelju! Enako formulira tudi problem neenakosti, ki je vroča tema na vseh frontah političnega in splošnega diskurza. Ta se ustvarja, ker nekateri akterji na trgu niso osebno izpostavljeni in zgolj jemljejo, kar tiste, ki za končni izkupiček tudi tvegajo, postavlja v neenakopraven položaj. Zato ljudje nasploh ne marajo bogatih »belih ovratnikov«, medtem ko visoko cenijo podjetnike, tudi uspešne umetnike in celo Trumpa, enega izmed njih, ki je veliko tvegal in tudi izgubljal.

Evolucijo poganja nič drugega kot tveganje lastne kože, zakoliči Taleb. Nekoč so voditelji jezdili na čelu svoje vojske in jo gnali v boj, dandanes pa vojne sprožajo politiki v globokih naslonjačih, za katere je realnost vojne zgolj abstrakcija. Zato lahko upravičeno dvomimo v njihovo vedenje in še bolj odločitve. Ravno tako kot lahko podvomite v prodajalca avtomobilov, ki sam ne vozi znamke, ki jo prodaja, ali tekača v najkicah, ki vam svetuje adidaske. Še hujšega greha so krivi tisti, ki vam ob transakciji zamolčijo pomemben podatek, ki bi lahko vplival na vašo odločitev. Trgovec, ki vam priporoča tekaško majico, pa vam ob tem zamolči, da se vam bo hitro usmradila, zagreši etično nesprejemljivo dejanje. Okoristil se je z vašo nevednostjo in čeprav formalno gledano ni zagrešil nič spornega, je njegovo izkoriščanje asimetrije informacij vsega obsojanja vredno.

Je človek res iracionalno bitje? Nikakor ne, zapiše Taleb. Človek je preživel, ker se je odločal trenutni situaciji primerno in torej praktično racionalno. Brezkompromisno in neposredno akademike, kot so Thaler, Pinker in Piketty, vrže s piedestala. Po njegovem vedenjska psihologija, družboslovna znanost in ekonomija streljajo mimo, saj posamezne situacije obravnavajo izolirano, nikakor pa ne v sosledju večkratnih ponovitev v realnem svetu. Je pametno teči ponoči brez svetilke ob prometni cesti? Če greste samo enkrat, ni v tem nič nenavadnega, če bi to počeli vsak dan, pa bi bilo vaše dejanje popolnoma nespametno.

Izjemno zanimiv je tudi Talebov dokaz, da v zahodnem svetu pogoje večini diktira glasna in angažirana manjšina, kar slej ko prej lahko vodi tudi v katastrofo. Še bolje secira sodobnega delavca, prostovoljnega služabnika svojim nadrejenim, ki se odreka lastnemu času in identiteti v zameno za varnost. Podobno kot udomačeni hišni pes. “Hočete biti kuža ali svobodni volk?” sprašuje Taleb. Slednje ne bo šlo brez tveganja. A če hočete iti po svoji poti, boste morali tvegati tudi lastno kožo. A najprej vzemite v roke tole bukvo, ne bo vam žal.

Je pametno teči ponoči brez svetilke ob prometni cesti? Če greste samo enkrat, ni v tem nič nenavadnega, če bi to počeli vsak dan, pa bi bilo vaše dejanje popolnoma nespametno.

LITERATURA

26.03.2020

Raynor Winn: Prežeta s soljo

0