Seveda ne popolnoma. Strinjajo se o škodljivosti belega sladkorja in visokofruktoznega sirupa. Dr. Robert H. Lustig, zdravnik, endokrinolog in specialist za otroško debelost ter avtor knjige Mastna laž: Grenka resnica o sladkorju, gre korak dlje. V isti žakelj namreč spravi vse vrste sladkorja; belega, rjavega, koruzni, javorov in agavin sirup, kokosov sladkor in celo med. Zdrav sladkor ne obstaja! Problem sladkorja namreč ni v njegovi hranilni vrednosti, težava oziroma toksičnost sladkorja je v biokemijskih procesih, ki jih sproži v našem telesu. Ti procesi pa so na žalost enaki, ne glede na izvor sladkorja.

Lustig mejo “varnega ” uživanja sladkorja postavi dokaj nizko, pri 50 gramih oziroma 200 kcal na dan. Vsi, ki to mejo prekoračimo, smo potencialni kandidati, da zbolimo za presnovnim sindromom. Presnovni ali metabolni sindrom je (po Sekciji o zdravljenju odraslih znotraj ameriškega Nacionalnega programa o ozaveščanju o holesterolu) skupek petih kroničnih nezdravosti: predebelosti, diabetesa, lipidnih težav (previsoki trigliceridi, prenizek HDL), hipertenzije in srčno-žilnih bolezni. Druge organizacije podajo drugačne definicije, a vsi se strinjajo, da je glavni simptom presnovnega sindroma inzulinska rezistenca. Presnovnemu sindromu lahko pripišemo diabetes tipa 2, povišan pritisk, motnje krvne zamaščenosti, srčno-žilne bolezni, jetrno zamaščenost nealkoholnega tipa, ledvična obolenja, policistične jajčnike, predebelost, različne oblike raka in po zadnjih raziskavah celo demenco. Presnovni sindrom ni samo problem predebelih ljudi, saj ima 20 odstotkov predebelih ljudi normalen presnovni profil, na drugi strani pa ima presnovni sindrom kar 40 odstotkov ljudi z normalno težo.

Kje so vzroki debelosti?

Epidemijo debelosti (pojavnost predebelosti se je v svetu v zadnjih 28 letih podvojila) je sprožil strah pred maščobo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so nutricisti in zdravniki zmotno menili, da je glavni krivec za debelost in povišan holesterol zaužita maščoba. Zato so sprejeli smernice, da mora živilska industrija v živilih zmanjšati vsebnost maščob. Ampak ko iz hrane odstranimo maščobo (ki je prenašalec okusa), jo moramo z nečim nadomestiti, saj je drugače neokusna in je nihče ne bi kupoval. Tako so začeli maščobo nadomeščati s sladkorjem (svetovna poraba sladkorja se je v zadnjih petdesetih letih potrojila), gostili, umetnimi aromami … Živilska industrija je začela dodajati sladkor v vso predelano hrano (80 odstotkov predelanih živil vsebuje sladkor), zato je morala poiskati njegov cenovno ugoden vir. V ZDA država še vedno subvencionira gojenje koruze, zato je bil visokofruktozni koruzni sirup logična izbira. Fruktoza se presnavlja v jetrih, njen presežek pa vodi v nealkoholno zamaščenost oziroma cirozo jeter.

In kje je rešitev?

Lustig trdi, da je ključ do uspeha znižanje ravni inzulina. To storimo tako, da zmanjšamo vnos hrane, ki dvigne nivo inzulina (hrane, ki vsebuje glukozo: sladkor, škrob), omejimo istočasno uživanje OH in maščobe in da uživamo več vlaknin, ki povzročijo, da hranila v kri prehajajo počasneje. In ravno pri vlakninah padejo trenutno tako opevani smutiji in tudi sadni sokovi. Pri miksanju oziroma sočenju se spremeni tekstura živila. Ostane kozarec soka, ki sicer vsebuje nekaj vitaminov, a tudi precej sladkorja, ki bo v obliki napitka precej hitreje prešel v kri, kot če bi pojedli cel sadež. Poleg tega naše telo tekočine ne zazna kot hrano, kar pomeni, da nas sok oziroma smuti nasiti bistveno manj kot enaka količina sadja.

Nič kaj prizanesljivo in popolnoma brezkompromisno tako Lustig sadne sokove in smutije (tudi sveže in doma pripravljene) po vsebnosti sladkorja in njegovega učinka na naše telo postavi ob bok osovraženi kokakoli, za katero že vrabci čivkajo, kako je škodljiva. Lustig zagovarja uživanje čim bolj naravne in čim manj predelane hrane. Po njegovem je vsa hrana, ki se pojavlja v naravi, tako uravnovešena, da ne more škodovati. Sladkorji, pa tudi škrob v žitih so uravnoteženi z vlakninami, ki zavirajo njuno absorpcijo. Dokler uživamo cele, smo torej na dobri poti. Ko pa posežemo po predelani hrani, ki so ji cel kup snovi odvzeli in dodali cel kup drugih, se začnejo težave.

Kaj pa športniki?

Problematika debelosti in prevelikega uživanja sladkorja je dosti bolj celovita, kot jo lahko povzamemo v naši reviji. Zato resnično priporočam, da knjigo preberete. Čeprav gre za strokovno knjigo, bo, tudi zahvaljujoč odličnemu prevodu Branka Gradišnika, Mastna laž razumljiva tudi laikom. Obravnava tematike je temeljita in strokovna. Avtor vsak sklep oziroma trditev argumentira in podkrepi s študijo, tako da težko oporekamo, pa če bi še tako radi. Čeprav knjiga povzema zgodbe Američanov in obravnava razmere na njihovem področju, se žal ne moremo slepiti, da je situacija pri nas bistveno drugačna. Edino s seznamom dovoljenih oziroma prepovedanih živil si ne moremo ravno veliko pomagati, saj so na njem večinoma izdelki, ki jih v naših trgovinah ni ali pa so izdelani po drugačnih recepturah.

Verjetno ste vsi, ki se resneje ukvarjate z rekreacijo, zastrigli z ušesi ob dovoljenih 50 gramih sladkorja na dan. Dr. Lustig je velik zagovornik telesne vadbe in jo postavi za drugi del protistrupa (prvi so vlaknine) v boju s sladkorjem in presnovnim sindromom. A konkretne številke, odpustka oziroma nasveta od njega ne boste dobili. Zato je edini pameten nasvet, da poslušate svoje telo: če za učinkovitejšo vadbo potrebujete sladkor, ga pač potrebujete.