Odličen nastop Davida Kadunca na Western States 100!

Ko sva se z Davidom zadnjič pogovarjala na DM teku za ženske, kjer je hudomušno navrgel, da mora “vsaj enkrat na leto vrniti uslugo” ženi Andreji, ki mu stoji ob strani ter ga zvesto spremlja na njegovih ultra dogodivščinah, sem ga vprašal, če se mu zdi, da bi se ne letošnjem Western Statesu lahko spustil pod dvajset ur. Ni bil povsem prepričan, a pri tem je v zanj značilni skromni maniri dodal, da se je ravno vrnil z maratona v Kopenhagnu, kjer je bolečina v kolenu prvič po nekaj tednih popustila in je tekel le dve minuti nad svojim osebnim rekordom – 2:56:50. To, da je dober indic in da bo seveda poizkusil, kar bo pa bo, je še dodal.

No, preden sva se razšla, sem mu dejal, da bi si glede na njegove letošnje dosežke morda lahko lestvico še nekoliko dvignil in da sem sam prepričan, da se lahko spusti pod 18 ur! Malce se je zasmejal in sopihnil: “Uf! Težka bo! To so vesoljski časi!”

No, ko sem danes ponoči preko spleta preverjal njegove ter vmesne čase najhitrejših sem ugotavljal, da bi bilo morda naslednjič pametno staviti kakšen evro ali dolar na našega Avija. Ko je bil že na polovici proge krepko znotraj trideseterice najboljših, sem dobil občutek, da bo šlo proti koncu kvečjemu še na boljše. Kaj se je dogajalo kasneje – vmes je imel tokrat dvajset milj tudi svojega pacemakerja - bo treba seveda vprašati njega, a dejstvo, da je v drugi polovici pridobil dvanajst mest in da je v cilj prišel z neverjetnim časom 17:42:39, je ta hip bistveno bolj pomembno! Samo za primerjavo, kako hitro je tekel: Še leta 2006 je zmagovalec WS-ja Graham Cooper tekel 18:17:28, več kot pol ure slabše od Davidovega letošnjega časa, s katerim je zasedel 18. mesto.

Pri tem moramo seveda upoštevati, da se je svetovna ultra trail scena v zadnjih letih razvila v neslutene razsežnosti, kjer prihajajo v ospredje izjemno hitri in vzdržljivi tekači, ki pa svojo metodično pripravljenost in dosežke opravičujejo predvsem z ljubeznijo do gibanja v naravnem okolju, ljubeznijo do gorskih brezpotij, kjer se da poleg težkih nahrbtnikov in nordijskih palic, tudi zelo hitro teči. Logika načrtnih treningov, intervalov, dela v fitnessu in podobni prijemi ‘resne atletike’, so jim povsem tuji in kvečjemu repulzivni. A tisto, kar na koncu šteje in kar jim daje močno težo, so njihovi ‘vesoljski’ rezultati, kot bi povedal David Kadunc.

Tudi letos je bilo tako, saj je zmagovalec in novi rekorder proge postal mladenič z imenom Timothy Olson. Ta se je lani kot ‘rookie’ uvrstil na odlično šesto mesto, medtem ko je tokrat presenetil vse. Rekordni čas rojaka Geoffa Roesa, katerega 15: 07:04 je bil mejnik, za katerega so bili mnogi mnenja, da ga bo zelo težko preseči, je prestavil za dobrih dvajset minut na neverjetnih 14:46:44! Drugi je bil Davidov mednarodni ekipni kolega, Salomonov tekač Ryan Sandes, ki je prav tako za tri minute izboljšal stari Roesov rekord, tretji pa je bil Nick Clark(15:44:09).

Tudi pri ženskah je padel nov rekord proge in to v veličastnem slogu. Za to je poskrbela Kanadčanka Ellie Greenwood, ki je s časom 16: 47:19, kar za 50 minut presegla doslejšnji najhitrejši čas legendarne Američanke Ann Trason. Druga je v cilj priščla Rory Bosio(18:08:06), tretja pa je bila Salomonova tekačica Aliza Lapierre(18:18:29).

Še enkrat čestitke Davidu za njegov izjemen nastop, po povratku v domovino pa bomo z njim zagotovo opravili obsežen intervju, ki si ga boste lahko prebrali na naši spletni strani!