Peter Lamovec, najboljši Slovenec na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu

V soboto, 16. avgusta je potekalo 11. svetovno prvenstvo v gorskem maratonu v Koloradu.

Prvenstvo je gostilo mestece Manitou Springs, ki leži na obrobju Skalnega gorovja, tekmovanje pa je bilo organizirano v okviru tradicionalnega, tokrat že 59. Pikes Peak maratona. Na prvenstvu je sodelovalo preko 1500 tekmovalcev iz 20 različnih držav, med njimi tudi Slovenija, ki je bila zastopana s petimi moškimi in tremi ženskimi tekmovalkami. Med moškimi so barve Slovenije poleg mene zastopali še Mitja Kosovelj, Bojan Ambrožič, Marjan Župančič in Mitja Volčanšek. Žensko ekipo pa so sestavljale Mateja Kosovelj, Maja Peperko in Urša Trobec. Za glavne favorite so pred tekmovanjem tako med moškimi kot tudi ženskami veljali dobro aklimatizirani domačini, ki so imeli zaradi visoke nadmorske višine precejšnjo prednost.

Glavna razlika gorskih maratonov v primerjavi z ravninskimi maratoni je prav nadmorska višina. Tekmovalci morajo namreč poleg dolge razdalje premagati tudi veliko višinsko razliko. Vendar pa se dolžine in višinske razlike gorskih maratonov med sabo precej razlikujejo, konfiguracija posamezne trase pa je zelo odvisna od naravnih značilnosti določenega območja. Razdalje se običajno gibljejo okoli 42 km, vendar pa dolžina ni strogo predpisana in je lahko v posameznih primerih precej krajša. Prav tako se pojavljajo razlike v višinskih razlikah, ki lahko znašajo od okoli 2.000 m, povzpnejo pa se lahko tudi preko 5.000 m. Slovenskim ljubiteljem gorskega teka je tekmovanje poznano po gorskem maratonu štirih občin (GM4O), ki ga vsako leto prirejajo v Podbrdu, leta 2011 pa je na tej progi potekalo tudi svetovno prvenstvo. Proga velja za zelo zahtevno, saj je potrebno na dolžini 42,195 km premagati 2.800 m vzponov in prav toliko spustov, skupno 5.600 m višinske razlike.


Del slovenske ekipe pred kočo na Barr Camp-u (3.109 m). Z leve Mitja Kosovelj, Mateja Kosovelj, Petra Hren, Peter Lamovec, Urša Trobec, Edvin Kosovelj.

Letošnje svetovno prvenstvo je bilo ekstremno zaradi nadmorske višine, na kateri je potekalo tekmovanje. Štart preizkušnje je bil na nadmorski višini 1.920 m, tekmovalci pa so se morali na dolžini 21 km povzpeti iz mesteca Manitou Springs na 4.302 m visoko goro Pikes Peak. Pikes Peak velja za eno najbolj obiskanih gora v Ameriki. Veliko obiskovalcev se na vrh povzpne z zobato železnico, ki je bila dokončana leta 1891 in velja za eno najvišje ležečih železnic na svetu. Na goro se je mogoče pripeljati tudi z avtomobilom po dobro urjeni asfaltirani cesti, na kateri vsako leto konec junija poteka avtomobilistično gorsko hitrostna preizkušanja. Vsak vikend v sredini avgusta pa je pozornost tamkajšnjih prebivalcev usmerjena v gorsko tekaško preizkušnjo. Tekmovanje ima prav posebno mesto med gorsko tekaškimi preizkušnjami, saj se na njej tekmovalci povzpnejo na nadmorsko višino, na kateri se pomanjkanje kisika čuti že v mirovanju. Ob veliki fizični obremenitvi tekmovalcev pa je njihovo dihanje še toliko bolj oteženo. Sobota je vsako leto rezervirana za tekmovanje v vzponu, imenovano »Pikes Peak Ascent «. Tekmovalci morajo na tej preizkušnji iz Manitou Springs-a priteči na vrh gore, kjer je tudi cilj tekmovanja. V nedeljo poteka še daljša različica tekmovanja, imenovana Pikes Peak Marathon. Tu se morajo tekači po osvojenem vrhu po isti poti še spustiti nazaj v dolino, kjer je cilj maratona. Letošnje svetovno prvenstvo je potekalo v soboto na preizkušnji s ciljem na vrhu gore.

Na pot čez Atlantik sem se odpravil skupaj z najštevilčnejšim delom slovenske odprave, ki je na svetovno prvenstvo odpotovala devet dni pred tekmovanjem. Pot nas je vodila z letalom iz Benetk preko Philadelphije v Denver (glavno mesto Kolorada), od koder nas je čakala še dobra ura vožnje do mesta naše nastanitve. Nad hiško, v kateri smo bivali naslednjih osem dni pred tekmovanjem, smo bili navdušeni, saj je bila odlično opremljena z veliko kuhinjo in kar dvema kopalnicama. Manjše »presenečenje « me je čakalo le ob odprtju svojega kovčka. V njem se mi je namreč med potovanjem v Ameriko odprl lonček medu in se mi v celoti razlil po preostalem delu moje prtljage. Kljub temu, da me je tako čakalo še nekaj dela z čiščenjem športnem opreme, pa smo pripetljaj z medom izkoristili za smeh, na račun katerega smo se pozabavali še večkrat tekom prvenstva.

Petek, prvi dan po prihodu na prizorišče tekmovanja, smo izkoristili za spoznavanje okolice. Najprej smo si z nestrpnostjo ogledali štart teka, iz katerega se razprostira tudi lep pogled na vrh gore ter se sprehodili po mestecu, katerega center in vse dogajanje je omejeno na nekaj sto metrov glavne ulice. Popoldan pa je sledil že prvi lahkotni trening.

V soboto smo si ogledali prvo polovico proge. Vsi smo bili navdušeni nad lepoto narave, po kateri se je vila pot na vrh gore. Proga pa se nam je zdela celo lažja od pričakovanj. Po prvem strmejšem delu je sledil daljši ravninski del z vmesnimi rahlimi spusti. Proga pa je z izjemo prvega dela, kjer se je teklo vzdolž glavne mestne ulice, ves čas potekala po lepo urejeni peščeni podlagi. Drugi del poti smo si ogledali v ponedeljek, dva dni pozneje. Na ogled smo se podali z zobato železnico, iz katere smo na sredini poti izstopili in se peš podali še na ogled druge polovice proge gorskega maratona.



Na vrh pelje tudi zobata železnica

Začetek tokratnega ogleda nam je že podal realnejši pogled na zahtevnost te preizkušnje. Po položnejšem zaključku prvega dela proge se ta v drugem delu ponovno nadaljuje v klanec, ki sicer ni prestrm, ampak nadmorska višina preko 3.000 m od tekača zahteva veliko večji napor, kot bi ga ta proga zahtevala na običajni nadmorski višini. Dokončno pa smo spoznali zahtevnost naravnih pogojev nad nadmorsko višino 3.600 m. Tu nam je bilo tudi v celoti razkrito, zakaj tamkajšnji prebivalci tako spoštujejo vse tekače, ki jim uspe priteči na to goro. Proga se sedaj odvija po povsem goli pokrajini, saj v pogojih, ki vladajo na tej višini, rastline ne morejo več živeti. Občutenje pomanjkanje kisika je vse izrazitejše, proga pa postaja vse bolj strma in kamnita. Za vse tekače je ta zadnji del najzahtevnejši, v katerem se bolj kot s sotekmovalci borijo s samim seboj, s svojo fizično in psihološko izčrpanostjo. Za zadnji del poti tako nekateri tekmovalci porabijo tudi dvakrat več časa, kot bi ga za tolikšno razdaljo potrebovali na običajni nadmorski višini. Ves trud pa je poplačan na vrhu, iz katerega se odpira prekrasen pogled na okoliške vrhove in večja mesta v dolini. Za povratek v dolino smo izkoristili lepo urejeno asfaltirano cesto. Iz vrha nas je namreč prijazno z avtomobilom zapeljala par iz Mehike, ki smo ju po naključju srečali na gori. Med povratkom smo opazovali čudovito naravo še na drugi strani Pikes Peak-a. Pot na goro nas namreč popelje skozi različne višinske pasove, ki se prične v urbani pokrajini, nadaljuje z divjim iglastim gozdom in se zaključi med skalovjem nad gozdno mejo v povsem goli pokrajini.

Sledili so zadnji dnevi pred tekmovanjem, ki smo jih izkoristili za čim boljšo pripravo na tekmovanje. Te dni smo izkoristili za počitek, še nekaj lahkotnejših treningov in kovanje taktike za tekmovanje. Čas pa smo si popestrili tudi s sprehodi po mestecu, ogledom kakšne znamenitosti in obiskom katere od trgovinic s spominki, s katerimi bomo razveselili domače. K zbranosti in osredotočanju na tekmo pa je pomagalo tudi mirno in sproščeno vzdušje v ekipi.

Proga postane po prehodu gozdne meje vse bolj skalnata

Tako je petek, dan pred tekmovanjem, prišel veliko hitreje, kot smo pričakovali. Sledila je zamenjava kraja namestitve, saj smo se iz Manitou Springs-a preselili na posestvo Glen Eyrie, kjer je bila nastanjenih večina reprezentanc. V eni izmed teh hišic smo bili poleg italijanske, avstralske in irske nastanjeni tudi člani slovenske reprezentance. Dan je potekal po ustaljenem programu tovrstnih tekmovanj. Začelo se je z otvoritvijo, nato je sledila predstavitev reprezentanc in večerja s testeninami (»pašta «). Posebnost tokratnega prvenstva je bila podrobnejša predstavitev proge, ki je zaradi nadmorske višine zelo specifična in ob slabih vremenskih razmerah lahko tudi zelo nevarna (npr. nevihte, udari strele, sneženje). Prav zaradi nepredvidljivih razmer na gori in varnosti tekmovalcev je bil štart tega tekmovanja že ob sedmi uri zjutraj, zaradi česar smo po večerji pohiteli v svoje sobe in se odpravili k počitku.

Prišla je sobota in z njo zgodnje vstajanje. Budilka mi je zvonila že ob 4.30. Hitro sem pohitel k zajtrku, ki sem ga tokat zaradi zgodnje ure opravil kar v svoji sobi. Še v popolni temi, ob 5.30, je sledil prevoz na območje štarta. Sledila je oddaja garderobe, ki so jo prepeljali na vrh gore, preoblačenje v tekmovalno opremo in ogrevanje.

Ob 7.00 je počila pištola in skupaj s še ostalimi 1500 tekmovalci iz vsega sveta sem se pognal proti Pikes Peak-u. Na začetku sem pričel previdno, saj je bilo tekmovanje dolgo in nepredvidljivo. Kljub temu me je v gneči na štartu eden od tekmovalcev nenadoma zadel v nogo, a se mi je s kar veliko sreče uspelo ujeti in nadaljevati brez padca. Do pričetka zoženega peščenega dela poti sem poskušal postopoma pridobiti kakšno mesto, nato sem v ožjem delu poti vztrajal v enakomernem tempu. Sledil je najpoložnejši del proge, ki pa je bil vseeno psihično zelo zahteven, saj ni dovoljeval popuščanja in je bilo potrebno vztrajati v hitrejšem tempu. V drugem delu je proga znova postala nekoliko strmejša. Moje počutje je bilo dobro, zato sem upal, da mi bo uspelo s takšnim počutjem priteči tudi v zadnji del treh milj pred ciljem, na katerega sem stavil največ. Gozdno mejo sem prečkal z dobrimi občutki. Ob vstopu v preglednejši del poti sem pred sabo zagledal skupinico tekačev, zato sem tempo še nekoliko pospešil, kljub temu, da sem zaradi pomanjkanje kisika na tej višini že čutil veliko izčrpanost. Izbrana taktika se je izkazala za pravilno, saj mi je tekače pred mano uspelo prehiteti, s čimer sem na vrh pritekel na 15. mestu in zabeležil najboljšo slovensko moško uvrstitev na letošnjem svetovnem prvenstvu. Ob prihodu na vrh sem občutil veliko olajšanje in veselje. Ker pa me je na vrhu pričaka tudi oseba, ki mi pomeni največ, je bila sreča še toliko večja.

Po tekmovanju je sledilo zasluženo okrepčilo, izmenjava čestitk med sotekmovalci in vrnitev v dolino z organiziranim prevozom. Tam je potekala tudi zaključna podelitev priznanj najboljšim, večerja in druženje tekmovalcev v sproščenem vzdušju, kjer je imel vsak od njih svoje nepozabne spomine.

Ukvarjanjem s športom in sodelovanje na tako zahtevnih preizkušnjah, kakršen je tudi tek na Pikes Peak, ne pomeni zgolj tekmovanja in preizkušanja z ostalimi tekmovalci. Gre za veliko več, preizkus telesa in duha, izziv kjer preizkušaš meje samega sebe. Spoznaš, da z odrekanjem in trdim delom lahko dosežeš svoj cilj le, če si to resnično želiš. Ljudje pa se vse prepogosto naslanjamo na druge, da bi se izognili nalogam, za katere smo odgovorni mi sami.

Za konec lahko povem, da je bilo vredno vloženega truda in sem vesel, da sem se odločil velik del prostega časa v letošnjem letu posvetiti pripravam na nastop na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu. Šport je z mano že vse od otroštva, vmes sem se z njim ukvarjal profesionalno, sedaj mi pomeni način življenja, s katerim rad preživljam proste trenutke, včasih sam, drugič v družbi domačih ali prijateljev. Občutki, ki jih doživljam med športnimi aktivnostmi, pa naj bo to na treningih ali tekmovanjih, so tako lepi, da športniki le s težavo prekinemo s športnim načinom življenja. Upam le, da bo športni način življenja dobil še kakšnega novega navdušenca svežega zraka in zdravega načina življenja tudi po zaslugi tega članka. To je tudi eden izmed namenov prispevka, ki sem ga pripravil po vrnitvi v našo domovino, ki nudi res odlične pogoje za takšen športen način preživljanj prostega časa.


Peter Lamovec med tekom na Pikes Peak