Po gričih okoli Blejskega jezera

Na sončno nedeljo in eno izmed toplejših v tem letu sem se ponovno dobil z Bojanom Ambrožičem in bil še enkrat več deležen lepega teka po eni izmed tras iz njegovega železnega repertoarja.

Iz Ljubljane sem se odpravil v smeri proti Bledu, kjer sem moral priti do železniške postaje, ki se nahaja nad veslaškim centrom ob jezeru. Ne glede na Bojanove besede, da je utrujen in da ne bi rad tekel preveč in prehitro, je vseeno že od starta vključil turbo in pognala sva se po spuščajoči se potki do jezera in nato v smeri urinega kazalca krenila med množico sprehajalcev proti gradu in se v hitrem tempu zagnala proti vrhu.

Ko sem prisopihal do najvišje skale ob zidu, sva se naužila lepega razgleda, ki je pobožal oči s krasno naravo in že odbrzela po drugi potki nazaj proti jezeru in se namenila proti centru Bleda v smeri hotelov.

Bojan je tempiral tempo po svoje, jaz pa sem drvel za njim in se med mnogimi obiskovalci iz Kitajske prebijal s Cleo, ki privezana na povodec nič kaj rada ne teče. Zato je bil moj tek videti smešno, saj sem velikega in mišičastega psa skoraj vlekel za seboj in spodbujal s prijaznimi in malo manj prijaznimi besedami.

Vseeno pa sem se počutil kot pav, ko je množica prej omenjenih turistov z navdušenjem vriskala ime pasme Dalmatinec, seveda v svojem jeziku, ter sem tako lažje in bolj mirno med vlečenjem in spodbujanjem kosmate štiri nožke sopihal za Bojanom.

Ko sva mimo zadnjega večjega hotela pritekla do glavne ceste, sva zavila proti evidentni letni progi nekakšnih »vozičkov «, ki poteka po smučišču. Pred travnato površino sva za hip zavila levo in prišla na označeno Riklijevo pot, ki je, moram posebej omeniti, zelo lepa. Tu je klanec začel kazati zobe in mišice so se pričele preko bolečih nog neprijetno oglašati in nakazovati davek večje količine teka v zadnjem obdobju.

Ko sva pritekla na vrh Straže, sva zavila na zelo lepo urejeno trim stezo, se na njej držala malo preveč v levo in prišla na drugo stran od želene. A ker površina omenjenega vrha ni velika, sva hitro pritekla na pravo pot in se po gozdni stezi hitro spustila nazaj proti jezeru in nadaljevala pot proti Zaki.

Ko sva pritekla do lesenega nabrežja ob jezeru, sva kratek čas tekla po cesti, nato pa zavila levo v gozd, kjer so tudi table označevale pot proti Mali(691m) in Veliki Osojnici(756m). Ponovno se je ravnina hitro prelevila v konstantno strmino in Bojan je že pred tem opozoril na dejstvo, da bova zdaj naredila več višinskih metrov vzpona kot na grad in Stražo skupaj.

In ni se zlagal. Pot začne vijugati in se še naprej precej strmo vzpenja. Ker sem poskušal ves čas teči, Bojan je tekel malo naprej in vsake toliko počakal, sam pa sem se bojeval z bolečimi nogami, ki so me počasi že jezile, še bolj pa dejstvo, da sem očitno potreben nekaj dni regeneracijskega počitka.

Pot, ki je više pričakala z manjšimi zaplatami snega, ki je služil kot vodno okrepčilo za Cleo, je pod vrhom iz pešpoti prešla v izredno strme železne stopnice z ograjo, ki v vršnem delu dosežejo podoben naklon kot zgornji del Planiške velikanke. Previdno sva se s Cleo povzpela po njih in na moje začudenje ni imela nikakršnih težav vse do zadnjih najbolj strmih metrov, kjer iz stopnic nastane nekakšen »trebušček «, ki štirinožnim prijateljem ne omogoča več napredovanja.

 Tu sem jo prijel pod trupom in jo na pol nesel do vrha. Na srečo je bil blizu. Bojan se je odločil, da bo omenjene stopnice pretekel in se kot razjarjen junec zagnal po stopničasti strmini. Nato sva nadaljevala proti Mali Osojnici, ki na vrhu nagradi z vrhunskim razglediščem, ki nudi pogled na celotno jezero, grad, otok in vleče pogled vse do kralja Karavank, Stola. Ta vrh in razgledno točko zelo priporočam!

Ko sva končala z razgledovanjem in fotografiranjem,  sva krenila proti Veliki Osojnici, ki po nekakšnem gozdnem grebenu pelje na neizrazit vrh, ki se s spodnjim soimenjakom v bistvu ne more primerjati. Naredila sva kratek spust in nato še krajši vzpon in že sva bila na še enem vrhu z lepim pogledom na Bled in jezero, Ojstrica.

Iz Ojstrice se lepo vidi kamp Zaka in pot iz nje vodi direktno do jezera. Tu sva ponovno vijugala med mnogimi sprehajalci in razmišljala ali bi odtekla še en krog okoli jezera ali skočila na še kakšen, nama neznan vršac. Moje utrujene noge so svetovale počitek, tako sem Bojanu rekel, da bo moral nadaljevati sam. Ko sva pritekla do avtov sva še malo klepetala, sam sem sedel v razgreti avtomobil,  Bojan pa se je odpravil na še en krog po ravnem okoli jezera.

Opisano pot svetujem tako tekačem kot tudi zavzetim pohodnikom. Izognete se »dolinski « gneči in ste deležni vrhunskih razgledov. Pot prinese za dobrih 12 kilometrov teka in nudi 660 metrov vzpona. Vsekakor krasen krog, ki zahteva nekaj previdnosti le pri vzpenjanju ali spuščanju po železnih stopnicah pod Malo Osojnico( v zimskem času je potrebna velika previdnost in primerna oprema).