Trideset - Revija Tekac.si št. 62

Enaindvajset je meja, pri kateri se začne pogovor o polmaratonu, dvainštirideset pa številka, ki jo izgovarjamo skoraj s spoštovanjem. Potem je tu še trideset. Dovolj velika, da pomeni vztrajnost, in dovolj majhna, da se ob njej še vedno zdi, da je najzanimivejši del poti pred nami.

Letos ima trideset za slovenski tek poseben pomen. Ljubljanski maraton bo oktobra doživel svojo trideseto izvedbo. Ko so 27. oktobra 1996 tekači prvič zavzeli ljubljanske ulice, se jih je na startu zbralo 673. Danes si slovensko tekaško jesen brez maratonskega konca tedna v prestolnici težko predstavljamo.

V teh treh desetletjih smo se naučili tudi, da tek nima ene same podobe. Lahko tečemo na stadionu, asfaltni cesti, gozdni stezi ali okoli domačega naselja. Lahko je tekma na vso moč ali počasen krog v družbi. Njegova širina je največji dosežek tega obdobja. Na startu je več tipov tekačev. Tam so mladi in stari, hitri in počasni, izkušeni in začetniki. Prav v tej različnosti je danes njegova največja moč.

Trideset let je dovolj dolga doba, da otrok s prvega maratona danes na start pripelje svojega otroka. Dovolj dolga, da so se nekdanji lovci na osebne rekorde naučili teči počasneje in v tem našli več zadovoljstva. Dovolj dolga tudi za spoznanje, da tekaške skupnosti ne gradijo le zmagovalci. Gradijo jo vsi, ki pridejo na trening v dežju, prostovoljci ob progi, navijači, trenerji, družine in tisti, ki naredijo prvi korak, čeprav še niso prepričani, ali jim bo uspelo priti do cilja.

Toda obletnice niso namenjene samo pogledu nazaj. Njihova prava vrednost je v vprašanju, kaj bomo odnesli naprej. Bomo tek še naprej merili predvsem s tempom, razdaljo in mesti na lestvici ali bomo znali opaziti tudi tisto, česar ura ne pokaže? Boljši spanec. Mirnejšo glavo. Pogovor med skupnim tekom. Pogum, da se po poškodbi potrpežljivo vrnemo. Modrost, da včasih skrajšamo pot in s tem ohranimo veselje za naslednji dan.

Letna naročnina na revijo Tekač >>>

Morda je zato trideset tako lepa tekaška številka. Ne govori o popolnosti, temveč o zrelosti, ki jo prepoznamo v zelo različnih zgodbah. Janko Dolinar je pretekel vse dosedanje ljubljanske maratone in dokazuje, da je včasih največji dosežek preprosto vztrajati. Jan Vukovič nas spomni, da je pomembna tudi pot do rezultata. Anja Mikuž v gorskem teku išče sprostitev, Matic Cuderman v dolgih ultrah tišino, Tina Šatej pa vedno znova ugotavlja, da zmore več, kot je mislila. Katja Seljak Varga teka morda ne mara, rada pa ima vse, kar ji je prinesel. V teh na videz nasprotujočih si stavkih je zajeta vsa širina teka.

Številka 30 nas z ljubljanskih ulic vodi do Sydneyja in fjordov pod polnočnim soncem, z gorskih stez pa v dvorano, kjer se tek sreča z izzivom hyrox. Ob tem se vračamo k osnovam, k telesu, ki je zgrajeno za gibanje, pametnemu treningu, počitku in podatkom na zapestju. Razdalje in cilji so različni, skupno pa ostaja vprašanje, zaradi česa se vedno znova odpravimo na pot.

V 62. številki revije Tekač praznujemo vztrajnost tistih, ki tečejo že desetletja, radovednost tistih, ki jih pot vodi na drug konec sveta, in pogum tistih, ki šele odkrivajo, koliko zmorejo. Trideset let lahko pomeni dolgo pot, lahko pa tudi nov začetek. Tekaški števec se namreč po prihodu v cilj ne ustavi. Obrne se proti naslednjemu kilometru, novi zgodbi in še enemu razlogu, da obujemo tekaške copate.

Kazalo