V maratonski korak z največjimi - revija Tekac.si 12-01

Toda ob bolj ali manj upravičenem nerganju nad vsem mogočim, kar je Slovenijo v zadnje četrt stoletja oddaljilo od sanj o drugi Švici, imamo vse manj razlogov za nezadovoljstvo zaradi športne infrastrukture.

Trajalo je dolgo, predolgo, a navsezadnje sta v Ljubljani – uspešno in pošteno ali ne, to je druga zgodba – zrasla nov stadion in velika dvorana, v Planici nordijski center, v Češči vasi pri Novem mestu pa pokrita športna dvorana za atlete in kolesarje, ki ji bodo dodali še bazen. Cena nove večnamenske športne dvorane se morda zdi visoka, a njena vrednost je skoraj neprecenljiva. Kljub neodzivnosti odgovornih v Mestni občini Ljubljana tudi ne gre dvomiti, da bo na mestu legendarnega Žaka zrasel nov atletski stadion, tudi s pokrito dvestometrsko stezo. Te in tudi druge pridobitve, ki jih nisem omenil, so bolj kot za rekreativne pomembne za vrhunske športnike, a še najbolj za mladino, zato moremo rezultate nove infrastrukture pričakovati šele čez več let.

Z odlično športno infrastrukturo torej Slovenija lovi korak z največjimi športnimi narodi. Ta korak pa je Ljubljana že ujela – vsaj rezultatsko – z največjo slovensko športno prireditvijo. V prestolnici je nastopil 15. najhitrejši maratonec vseh časov in s tem Ljubljano postavil na seznam desetih najhitrejših maratonov na svetu. Kot v kolumni ugotavlja Igor E. Bergant, je vrhunski rezultat več kot le stvar prestiža. Boljša prepoznavnost je lahko temelj za večje število udeležencev, to pa za še kakovostnejšo izvedbo.

A vendarle se ne bo zgodilo samo od sebe. Težko je verjeti, da bi se Ljubljanskega maratona udeležilo še več slovenskih rekreativcev, za privabljanje tujih pa bo treba storiti več na področju promocije. Če si seveda sploh želimo še več udeležencev. Kot navijač ob progi predvsem opažam veliko vrzel med vrhunskimi atleti in običajnimi tekači. Že na dvajsetem kilometru se deset minut po mimohodu prve skupine ne dogaja skoraj nič, ker je premalo ali sploh nič tistih, ki so sposobni teči med 2:10 in 2:20. Ljubljanski maraton bi tako največ pridobil, če bi organizatorji privabili tudi tekače in seveda tekačice tega srednjega kakovostnega razreda. Prav to bi k udeležbi na maratonu verjetno spodbudilo tudi najboljše slovenske tekmovalce in tekmovalke, ki imajo za lovljenje norm le malo priložnosti: ko jih lovijo, se seveda odločijo za prireditev, kjer ne bodo večine proge pretekli osamljeni. Prav na to je že pred Ljubljanskim maratonom opozoril tudi Rok Puhar, ki je potem z Mitjo Krevsom uprizoril imenitno in napeto predstavo v polmaratonu. S takimi rivalstvi bodo dolgoprogaši napredovali, a najprej morajo za to dobiti ustrezne pogoje. Ne nujno le finančne.

Če se torej sprašujemo, kako še lahko napreduje Ljubljanski maraton, je prav to lahko eden od odgovorov. Torej upoštevati tudi želje domačih tekmovalcev, ne glede na to, da ne dosegajo vrhunskih rezultatov. Tisti, ki jih morda bodo v prihodnosti, pa so letos dobili nov objekt, ki jim bo omogočal postopen maratonski razvoj že od malega.



Kazalo


Fotolov


Športna dvorana


Intervju Beno Arnejčič


Prehlad


Tek na smučeh


Reportaža Skyline


Teci in hodi