Zapik - Revija Tekac.si št. 51

Zapik - Revija Tekac.si št. 51
20.05.2021 AVTOR: BOŠTJAN SVETE

Ponovno odprtje šol je bilo, verjamem, za vse najbolj želeno sproščanje ukrepov. Tako za starše kot za otroke.

Šola, ki jo obiskuje hčerka Eva, je le slabe tri kilometre oddaljena od doma, do nje pa vodi tako zjutraj kot popoldan precej s prometom obremenjena cesta. Za vse je najbolj praktično, da jo zjutraj sami vozimo v šolo, delo na domu pa nudi to prilagodljivost, da jo lahko grem po pouku tudi iskat, saj je zaradi ukrepov na šoli odpadlo popoldansko varstvo.

Ker je med delavnikom dobrodošla sprostitev ali celo krajša vadba, če je delo pretežno sedeče, kot je pri meni, je zgodnji popoldanski obisk šole in prevzem Eve prej dobrodošlo kot sitno opravilo. Glede na zdaj prilagojen predmet športne vzgoje v šoli pa je hitro postala najina rutina, da se z Evo takoj po šoli namesto naravnost proti domu odpraviva še na krajši sprehod v bližnji gozd s krogom v dolžini med tremi in štirimi kilometri. Ravno prava dolžina, da se izrazijo vse otroške misli, ki predramijo moje nenehno razmišljanje, kaj je treba še urediti, ko se vrnem pred monitor in tipkovnico.

Kljub vsakodnevni isti ali nekoliko spremenjeni trasi sprehajanja vključujeva različne spremembe v pogovoru ali gibanju. Meni zelo neljube so spremembe v gibanju, ki vedno znova vključujejo nagle gibe ali levo-desno ali nenadne sprinte do zapika. Kako mi gre na živce zapik, še posebej, ker ga moram tudi sam vse bolj pogosto uporabiti zaradi hčerine mladostne energije in predvsem eksplozivnosti! Tako ni redko, da sem v trenutku deležen jasnega Evinega sporočila: »Ti loviš!« in lov se začne. Najbolj ključnih je prvih nekaj trenutkov, skratka sprint. In tako izmenjujoče nekajkrat, večkrat, kdaj čisto prevečkrat, ker sprehajalni krog čisto prehitro mine. Seveda moja tekmovalnost ne dopušča popustljivosti, predvsem pa se zanašam na trenutke presenečenja.

Tudi otroci imajo v šoli kdaj slabši dan, kar hitro vidim, ko Eva prisede v avto, ko jo pridem iskat. Ne dolgo nazaj je bil eden takšnih dni za Evo in na sprehodu sem se domislil, da jo tokrat jaz presenetim z igro »Ti loviš!« ter jo spravim v boljše razpoloženje. Vse se je dobro začelo in precej hitro končalo, ko me je po začetnem sprintu zapeklo v mišici. Ujet sem bil tako hitro, da nisem utegnil niti izreči zapik, le: »Au, hudiča!«. Tokrat je bil sprehod bistveno daljši kot običajno, Eva je bila dobro razpoložena, jaz pa sem prejel lekcijo in jasno sporočilo telesa, naj si ne privoščim več podobnih vragolij neogret, na kar me je opominjala mišica še ves teden, ko sem ostajal samo pri hoji.

Ob branju knjige Človeško telo od pradavnine do današnjih dni, ki jo predstavljamo na koncu revije, sam začel premišljevati, kako se je spremenilo moje telo v zadnjem letu. S splošno kondicijo sem kar zadovoljen, gibljivost pa me je ob branju začela skrbeti. Opomina pa sem bil tudi deležen. Dolžina posameznih vadb se mi je v zadnjem letu precej skrajšala, bolj pa je skrb vzbujajoča gibljivost, ki se je izrazito poslabšala. Zavedanje tega je zdaj odlična osnova, da vem, čemu moram posvetiti pozornost. Skrb vzbujajoče pa je, kar mi je zaupala Eva pred počitnicami na najinem aktivnem sprehodu. V sklopu izvajanja meritev SLOfit, o katerem pišemo tudi v reviji, se je Eva pohvalila z rezultati in kako je prehitela vse fante v teku. Kolikor se mi to kot očetu dobro sliši, me bolj skrbi, kako se bodo razvijala ta mlada telesa v prihodnje. Množične prireditve, ki jih že zadnje leto ni, sicer niso ključne, da se mladina spravi v gibanje. Res se vse začne v družini, knjiga Človeško telo bo več kot dobrodošlo družinsko branje ter korak k zavedanju, ključna sprememba pa, upam, da se zgodi v osnovnih in srednjih šolah, skratka v okolju, ki je takoj za družino najbolj pomemben prostor odraščajoče mladine.


IZPOSTAVLJAMO:

Pregled in napoved s koledarjem tekaških prireditev.

Izjemen sogovornik - Dean Karnazes

Intervju - Žan Rudolf

Intervju - Mojca Koligar

KAZALO

Značke: Literatura
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ