Zdravo tekmovanje - revija Tekac.si 45 avg-sep

Organizatorji velikih prireditev pa se bodo začeli pogumneje ozirati za tujimi tekači. In tekmovati za udeležence. Na globalni ravni.

A ne bodimo črnogledi: tek ob planinstvu ostaja najbolj množična športna dejavnost. Avgusta po poletnem zatišju opazimo, da se približuje vrhunec sezone. Najprej oživijo mestni parki in gozdne stezice, v zadnjih tednih pred Ljubljanskim maratonom pa se s tekom ukvarjajo vsi množični mediji. Tudi letos verjetno ne bo šlo brez opozoril, kako nevarno je pretirano pečanje s športom, in brez skrb vzbujajočih podatkih o razširjenosti dopinga med običajnimi rekreativci iz sosednje ulice.

O nevarnostih rekreacije bi lahko spet debatirali na dolgo in široko … lahko pa preberemo intervju z neuničljivo Kazimiro Lužnik Nanut, ki je začela teči po štiridesetem letu in ima pri skoraj 84 letih za pasom že več kot sto maratonov, pa tudi ultramaratone in seveda ogromno krajših tekov. Še danes teče na polmaratonih in celo razmišlja o še kakem maratonu. Seveda se je tudi ona naposlušala govorjenja o škodljivosti teka, ampak, glejte, še vedno je odlična reklama za rekreacijo.

V zvezi z dopingom pa bi se morali začeti resno pogovarjati ne o škodljivosti prepovedanih sredstev, temveč o slabih učinkih pretirane tekmovalnosti, in to ne le v športu, ampak v vseh porah družbe. Tako imenovani razvoj, ki temelji na gospodarski rasti, je hitrejši kot kadarkoli v zgodovini, njegova osnova pa je tekmovanje. V sila zaostreni konkurenci. Ko tečete na Ljubljanskem maratonu, tekmujete s samimi seboj ali morda s prijateljem. Ko se učite, iščete službo in potem v službi zasledujete cilje in potem spet nove cilje, pa tekmujete v precej večji skupini … in ne nujno v poštenem okolju.

Ko sem pred tedni nekje zapisal, da je doping na neki način prisoten tudi na drugih področjih, začenši z zabavno industrijo, a tudi pri študiju in v poslu, so se mi nekateri posmehovali. Ker na družabnih omrežjih nima smisla tekmovati – vedno ste obsojeni na poraz –, se s tem nisem več ukvarjal, potem pa sem v Dnevniku (9. avgusta 2019) prebral odličen članek Tine Jereb V športu doping, drugje legitimno, v katerem je farmakolog in strokovni sodelavec protidopinške organizacije SLOADO dr. Lovro Žiberna opozoril na pripravljenost uspešnih ljudi, ne nujno športnikov, da za uspeh sprejmejo tudi določena tveganja. Dr. Žiberna omenja uporabo farmakoloških snovi med glasbeniki, filmskimi igralci – spomnite se na telesne preobrazbe filmskih zvezdnikov, ki hujšajo ali pridobivajo mišično maso v šokantno kratkem obdobju –, a tudi med menedžerji, akademiki in študenti.

Večinoma gre za nepreverjena sredstva, ki jih je mogoče kupiti v spletnih trgovinah, ali za zlorabo običajnih zdravil, a družba tega pač ne prepoznava kot doping. To niti ne more biti, ker pravila niso jasno postavljena, nadzor nad komerkoli, ki na primer pristopi k izpitu, pa ni mogoč, tako iz etičnih kot tudi praktičnih razlogov.

Ko tečete, se tako lahko spomnite, da je to še vedno najbolj zdrav način tekmovanja. Četudi vas premagujejo dopingirani tekači, ki jih ne bodo nikoli odkrili. Tečemo samo zase.


Kazalo



Fotolov



Stabilizacija



Intervju: Kazimira Lužnik Nanut



Intervju: Klara Lukan



Na štiri oči: Ena Pirš in Izak Hribar



Teci in misli: Ne l'ub'se mi