Izleti - Mimo Valvazorjevega doma (1181m) do Potoške planine (1270m)

Na začetku prvomajskih praznikov in tedna preživetega na Gorenjskem, sva se v nedeljo odpravila proti Valvazorjevemu domu in še malo naprej.

Ker sva načrtovala, da bova tekla lahkotno, sva se tega tudi držala, saj sva poleg uživanja v prijetnem vremenu in lepi naravi tudi veliko fotografirala. No, pretežno je bila Marija fotografski mojster, saj je imela željo slikanja posebnih motivov, kamor je spadalo tudi »valjanje « po travi. Večerna bilanca je postregla le z enim klopom, ki je bil po popoldanskem obisku savne na srečo že dodobra pregret in posledično tudi mrtev.

Iz Žirovnice sva po ustaljeni poti odtekla do Završnice, kjer sva se na željo malenkost daljšega kroga, proti Valvazorju podala po lepo urejeni makadamski cesti. Najin mir sta skalila le dva avtomobila in v zgornjem delu traktor in valjar, ki sta vestno urejala, širila cestno bankino.

Ker drugače raje tečeva po gozdnih potkah, je omenjena cesta iz tekaškega vidika obema pri srcu, saj se približno štiri kilometre in pol složno vzpenja in tako vseeno nudi malce daljši tek, kot če se podamo proti domu po pešpoti.

Ko sva prispela do Valvazorjevega doma, ki dobršen del leta pohodnikom nudi postojanko z okrepčili, sva se po nekoliko slabši cesti podala navzgor, v smeri proti Stolu in se hitro odcepila na levo. Tu sva naletela na gospoda, ki je dobrovoljno s krampom razbijal led, ki je avtomobilu onemogočal prevoz do malo više ležeče hiše.

Po lepem gozdu, ki je bil sem ter tja še prekrit s snežno podlago, sva obujajoč spomine na zimske teke v prijetnem tempu »brzela « proti želeni Potoški planini. Pot, ki je postopoma pripeljala iz gozda na bolj odprt in pregleden teren, se je lepo videl greben, ki vodi iz smeri stola proti vrhovom nad Jesenicami. Med pogovorom so najini pogledi željno bežali proti omenjenemu grebenu in misli so od vsega lepega omamljeno glavo že peljale proti idejam, kako se bova na omenjene poti podala v času, ko bo še malce topleje in bo sneg dokončno zaklical slovo do prihodnje sezone.

Na Potoški planini sva kot že omenjeno, fotografirala naravo, travne bilke, mravljišče in uganjala norčije ter se na sploh luštno imela. Ob tovrstnih izletih se človek resnično zamisli, kako malo v resnici potrebujemo, da prebudimo otroka v sebi. Sproščena družba, vreme, ki je ob primerni opravi lahko praktično kadar koli lepo in umirjen duh, so recept do uživanja v tistem, kar nam je vsem dano.

Ob povratku sva zaradi prijetne odmaknjenosti misli najprej odtekla v napačno smer, a sva hitro spregledala napako in se vrnila na pravo pot. Gospod s krampom je ravno zaključeval dopoldansko rekreacijo in še enkrat navdušeno pozdravil v dokončno slovo tega dne. Od Valvazorjevega doma so naju noge vodile po bližnjicah pešpoti proti Završnici.

Izlet se je počasi pomikal proti koncu in na tem mestu vam tudi priporočam obisk opisanih krajev, ki so pravi poligon za tovrstne aktivnosti v naravi. Tudi če si ne zadate točno določenega cilja, vas hiter korak lahko vodi od kraja do kraja in ob koncu ne boste občutili neizpolnjenosti, saj bo dobro počutje in razgibana, lepa narava vaša največja nagrada.