Priročnik za vsakogar

Prvo izdajo iz leta 2004 je v naslednji, ki je izšla leta 2011, avtor aktualiziral in obogatil s tabelami, diagrami in načrti treningov, množicam pa jo je približal z zanimivimi eseji. Bistvo, da je namreč Velika tekaška knjiga namenjena vsakomur, Herbert Steffny pove že v spremni besedi: »Ta knjiga naj začetnikom pomaga od prvih pravilnih korakov do morda celo prvega maratona čez nekaj let. Izkušene tekače naj vodi k popolnosti in novim najboljšim časom. Tiste, ki tečejo zaradi zdravja, pa naj gibanje in zdrava prehrana pripeljeta do ustrezne telesne teže in večje kakovosti življenja.«

Nadobudneže z novimi tekaškimi copati, ki komaj čakajo, da v navalu navdušenja kar takoj opravijo s prvo desetko, že na notranjih platnicah pričakajo osnovni nasveti in realen načrt, kako postati tekač v osmih tednih. Tako že platnice vlijejo optimizem, da se korak za korakom lotimo ne le teka, ampak tudi obsežne enciklopedije.

Izkušeni trener nas tekaških veščin z maratonsko potrpežljivostjo in nemško preciznostjo uči skozi petnajst korakov, v katere so zajeta praktično vsa znanja, ki bi jih moral imeti resen rekreativni tekač, seveda pa kot zbirka »vsega, kar morate vedeti o teku« prav pride tudi tekmovalcem in celo trenerjem. Ne manjka tabel in diagramov, monotonost pa Steffny razbije s poučnimi eseji, v katerih opisuje svoje izkušnje z velikih maratonov, razmišlja o teku v dežju ali v vročini, o treningu v Keniji in celo o napadalnih pticah, ki prežijo na tekače (no, kaj takega se nam še ni zgodilo!).

Devetim esejem, od katerih je enega prispevala vrhunska nemška triatlonka Sandra Wallenhorst, se pridružujejo še trije motivacijski intervjuji: z Joschko Fischerjem, ki se je s Steffnyjevo pomočjo iz utrujenega politika prelevil v uspešnega maratonca, in z uspešnima tekaškima veteranskima tekmovalcema Jürgenom Thoflom in Walterjem Kochom.

Trening po vzoru prvaka

Potem ko v prvem koraku predela zgodovino teka, se v drugem loti motivacije, v katerem mimogrede odgovori še na ducat klavrnih, a precej pogostih izgovorov. Poglavje o opremi temeljito pripelje vse do vprašanja o izbiri za tekače ustreznega otroškega vozička, potem pa se v nekaj naslednjih korakih loti praktičnih nasvetov za trening. Najprej z razlago osnovnih procesov med aktivnostjo in opisom načinov treninga (in seveda najpogostejših napak!), potem pa postopoma prehaja od džoginga prek tekov na 10, 21 in 25 kilometrov vse do maratona in še naprej: preko krosa in gorskega teka vse do ultramaratonskih preizkušenj.
Vse to podkrepi s praktičnimi načrti treninga glede na želeni dosežek. Tako bodo svoj plan našli vsi: od začetnikov do vrhunskih rekreativcev, kot piko na i pa Steffny doda tudi svoj načrt treninga iz časa aktivne tekmovalne kariere! Se boste udeležili 100-kilometrskega ultrateka, ki bi ga radi tekli pod 10 ur in pol? V knjigi je tudi 10-tedenski načrt za vaš okus!

Sledi poglavje o tehniki teka, pri kateri Steffny, zanimivo, po svoje dopušča tudi tek po petah kot ekonomičen slog, ki je tipičen pri džogingu, vztrajnostnem teku, dolgih progah in maratonu. Seveda doda tudi vaje za izboljšanje tehnike ter gibljivosti in vaje za moč, potem pa se loti vprašanja, kako sploh ohraniti veselje do teka: seveda v kombinaciji z drugimi športi, primerno regeneracijo in z nasveti za preprečevanje poškodb. Posebej pa se v dveh korakih loti najprej zdrave športne prehrane in še prehrane med tekmovanjem. Na zadnjih straneh seveda najdemo še leksikon strokovnih izrazov.

Z biblijo do užitka v teku

Tekaški bibliji moramo šteti v dobro, da ob pregovorni germanski resnobnosti ohranja filozofijo sproščenega pristopa do teka, pa naj je to še tako resna dejavnost, ki terja malodane znanstven pristop. Tako Steffny v enem izmed esejev prostodušno pove, da se je pred frankfurtskim maratonom izognil testeninki in si raje »v hotelski sobi na priročnem kuhalniku sam skuhal krompir v oblicah s korenjem in spil mineralno vodo ter malo pivo«.

Takrat je v Frankfurtu zmagal in s časom 2:13:51 dosegel olimpijsko normo. Že v spremni besedi razloži, za kaj pravzaprav gre pri teku: »Moj največji cilj pa je, seveda, da bi znova razvili občutek za svoje telo in da bi tekli za svoje veselje in užitek.«