Andy Baddeley: Družba je najboljši del teka

Andy Baddeley: Družba je najboljši del teka
08.04.2017 AVTOR: L. Z.
34-letni britanski srednjeprogaš, udeleženec olimpijskih iger in svetovnega prvenstva, je v pogovoru za Guardian razkril, česa pri teku ni maral, kaj si je privoščil po tekmi in katere tekaške zvezdnike najbolj občuduje.

Po tekmi: Nekaj preprostega. Hamburger, velik hamburger, milkshake, pivo. Takšne kombinacije.

Nič ni samotnejšega kot prijavnica pred olimpijskimi igrami ali katero drugo pomembno tekmo.

To je vselej moje sporočilo mladim: ne obupajte – ogromno ljudi obupa. Na koncu sem bil uspešen tudi zato, ker se je toliko boljših od mene prenehalo ukvarjati s tekom.

Ste diplomirani strojni inženir. Vas starši kdaj vprašajo, kdaj boste prenehali s tekom in si našli pravo službo?

Ha, to mi ljudje govorijo že zadnjih deset let. 'Kdaj boš uporabil to diplomo, za katero si si tako prizadeval, in si našel ustrezno službo? ' S tekom sem se ukvarjal na univerzi, kjer sem v zadnjem letniku spoznal trenerja. Sledila je odločitev: ali začeti z doktoratom ali eno leto posvetiti treningu in videti, ali bom dovolj napredoval. Tako sem postal profesionalec in olimpijec. Nikoli se nisem vrnil v akademske vode.

Kaj počnete v zadnjem času?

Pred mesecem ali dvema sem se upokojil. Še vedno tečem, saj tek obožujem, a je bilo deset let profesionalnega nivoja dovolj. Poleg tega je lepo biti oče, kot atlet pa moraš biti precej sebičen. Svoje so opravile tudi poškodbe: po sezoni 2012 sem imel eno hujšo, lani več manjših … Zadnje leto sem delal na projektu Performance Team – organizirali bomo tekaške kampe in dali atletom amaterjem priložnost videti, kako izgleda profesionalen trening.

Če se vrneva k prvim tekaškim spominom: ste tekli v šoli?

Ja, začel sem pri 10 ali 11 letih, a sprva nisem bil kaj prida uspešen. Že na moji šoli je bilo vsaj 10 boljših fantov. To je vselej moje sporočilo mladim: ne obupajte – ogromno ljudi obupa. Na koncu sem bil uspešen tudi zato, ker se je toliko boljših od mene prenehalo ukvarjati s tekom. Bil sem zelo resen. Ko so ostali odšli na počitnice, jaz nisem šel, saj smo imeli to poletje tekmovanje in sem želel dobro nastopiti. No, takrat se nisem najbolje odrezal, tako da bi bilo verjetno vseeno, če bi šel na počitnice …

Vaš tekaški nasvet?

Veste, veliko ljudi me vpraša, kaj jem. Običajno se pripravljajo na 5 ali 10 kilometrov, trenirajo pa enkrat ali dvakrat tedensko. Zato jim rečem, da ni hrana tista, ki jih bo naredila boljše tekače, ampak več teka. Seveda ne moreš kar takoj podvojiti količine pretečenih kilometrov, potreben je občutek … Prehranski dodatki in superživila verjetno res pomagajo pri tistih zadnjih petih procentih, a do tega je še daleč. Ohranite preprostost.

Vam kdaj zmanjka motivacije?

Ja, to se dogaja vsakomur. Vendar je razlika, če si profesionalec in je tvoja plača za naslednjih nekaj let odvisna od treh minut teka na določen dan. Osebno mi najbolj pomaga srečevanje z ljudmi: vse je veliko lažje v družbi. Obožujem parkrun (brezplačen tekaški dogodek, ki v 14 državah poteka vsako soboto zjutraj, op. p.). Uspešen je zato, ker temelji na skupnosti. Ljudje vedo, da se bodo srečali s prijatelji – to jih vrže iz postelje, čeprav je zunaj mrzlo in deževno. Tudi sam sem imel odlične trening partnerje in sem si želel trenirati z njimi. Ko smo stopili na startno črto smo seveda bili tekmeci – to je posel in mi smo bili pravi profesionalci –, sicer pa smo bili dobri prijatelji in smo se veliko zabavali.

Poslušate glasbo med tekom?

Ja, vendar ne med intervali ali v družbi. Poleg glasbe poslušam tudi podkaste.

Kaj pa tekaške naprave ali Strava?

Ko sem tekmoval, nikoli nisem objavljal svojih treningov, najbrž sem bil malce zaščitniški. Občasno uporabljam uro, vendar nisem pristaš tega, da zabeležiš vsak tek – saj imaš trenerja! Če mi je rekel, da imam na programu eno uro teka, sem tekel po zmeraj isti poti in se nisem obremenjeval, ali je na koncu zneslo 57 ali 66 minut. Bi pa priporočal redno merjenje srčnega utripa, vsaj meni je pomagalo, da sem tekel malo pod laktatnim pragom.

Najslabša stvar pri teku?

Samota. Nič ni samotnejšega kot prijavnica pred olimpijskimi igrami ali katero drugo pomembno tekmo. S preostalimi 11 atleti smo sedeli v smrtni tišini. Na startni črti sem se počutil dobro, vendar ta nervoza uro prej, ko tekač spozna, da mu nihče več ne more pomagati …

In najboljša?

Tekaška skupnost. Celo spisal sem nekaj na temo mentalnega zdravja in športa, kako je skupaj vplivalo name, in odziv je bil zelo pozitiven. Veliko ljudi se je prepoznalo v nekaterih stvareh, ki sem jih zapisal.

Kaj ste si privoščili po tekmi?

Nekaj preprostega. Hamburger, velik hamburger, milkshake, pivo. Takšne kombinacije.

Kaj pa pred?

Sem dokaj konservativen. Kaša s semeni in sadjem. Morda sadni sok. Pred treningom nisem užival noben prehranskih dopolnil, tudi med treningom sem pil le vodo. Za regeneracijo pa povsem osnovne dodatke.

Koga ste najraje gledali?

Odraščal sem v eri Coea in Ovetta. V živo sem videl Hichama El Guerrouja, ki je bil res neverjeten, še bolj pa njegova zgodba: padec na prvih in poraz na ciljni črti na drugih olimpijskih igrah ter nato dvojna krona v Atenah. In imel je najlepši korak.

Torej kdo je največji tekač vseh časov?

Mora biti Gebreselassie. Čeprav so podrli njegove rekorde na 5 in 10 km ter maratonu, je bil on prvi v vseh treh. Vsi so ga oboževali, tudi zaradi stvari izven atletike, ki jih počne v Etiopiji.

Povzeto po prispevku: Andy Baddeley: 'The best thing about running is the running community ', ki je v celoti dostopen tukaj.

Značke:
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ