Ed Caesar: Dve uri - Maratonski čas na meji mogočega

Ed Caesar: Dve uri - Maratonski čas na meji mogočega
04.09.2016 AVTOR: BOSTJAN SVETE
Pričakovanje branja popolnoma sveže knjige o teku, še zlasti o maratonu, me vedno znova postavi na nekoliko majave noge sladke vzhičenosti.
Po nekaj citatih in odlomkih Caesarjevega doslej edinega knjižnega dela Dve uri - maratonski čas na meji mogočega, na katere sem naletel pri študiji za serijo člankov o potencialu maratonskega teka pod dvema urama v prejšnji številki revije Tekac.si, sem se z nestrpnostjo lotil recenzentskega izvoda prihajajočega slovenskega prevoda založbe Umco.

Pričakoval sem nekakšno strokovno sintezo trenutnega biološkega in psihološkega znanstvenega vpogleda v delovanje telesa vrhunskega maratonskega tekača, ki bi s svojimi izsledki ponudila konkreten odgovor na vprašanje, kdaj bomo videli prvega tekača, ki bo z razdaljo 42.195 metrov opravil v manj kot dveh urah.

Resnica o vzhodnoafriških superherojih

A Ed Caesar nam ne ponudi odgovora. Vsaj neposredno ne in nikakor ne otipljivo ali celo s konkretnimi poimenskimi namigi, ki se te dni radi pojavljajo v vrstah strokovnjakov za maraton. Avtor se še kako zaveda relativnosti okoliščin, ki bodo nekoč dovoljevale posamezniku ali celo skupini tekačev prvič prebiti to magično mejo. Namesto tega kot osrednjo nit pripovedi ponudi izjemno zgodbo o karieri Kenijca Geoffreyja Mutaija, tistega slokega Zemljana, ki je leta 2011 z neverjetnih 2:03:02 v Bostonu postavil tedaj najhitrejši maratonski čas na svetu. Rekorda mu zaradi pravil Mednarodne atletske zveze o standardih maratonskih tras uradno niso priznali, a v Mutaiju je v tistem trenutku zarjovela tiha želja, ki tli v vsakem vrhunskem atletu – postaviti svetovni rekord! In čeprav gre za več kot 42 kilometrov dolgo tekmo, so danes bolj kot kdaj koli prej v igri dragocene sekunde. In pripoved se začne...

Geoffrey Mutai je torej v ospredju obsežnega dela, ki se bere izjemno tekoče predvsem zaradi domala klasične zgodbe slehernega kenijskega dolgoprogaša, ki mu je uspelo in ga danes spremljamo na velikih svetovnih maratonih. Doslej smo pravzaprav o vzhodnoafriških atletih, ki v zadnjih dvajsetih letih nesporno kraljujejo na vrhu maratonskih razpredelnic, vedeli le nekaj splošnih dejstev: trenirajo trdo, nenormalno veliko, v okoliščinah, ki se zahodnim športnikom zdijo oddaljene svetlobna leta, v opremi, ki si ne zasluži tega imena, podkrepljeni s hrano, ki je v preobilja vajenih demokracijah zahodnega sveta na jedilnikih beračev. A vendar so najboljši. In ni jih malo! Ogromno jih je, celo toliko, da se med seboj ločijo po ožjih kategorijah: tekač dva-nič-šest, dva-nič-pet... dva-nič-dve! Slednji si je tako močno želel postati tudi Geoffrey Mutai, ki je po tistem bostonskem nastopu v sebi zaslutil potencial teka okoli 2:02. Najhitrejši na svetu! Svetovni rekorder! A kaj, ko je priložnosti tako malo, v urnikih najboljših maratoncev je prostora le za dva nastopa v sezoni in še kakšen polmaraton. Rezultat vrhunsko pripravljenega atleta je tako odvisen še od cele vrste spremenljivk: trase, vremena in konkurence. Tega maratonskega pokra se skozi celotno knjigo in Mutaijevo kariero bralec zaveda vedno bolj. Gre za vsakdanja odpovedovanja, stiske, družinske zgodbe tekačev, ki s svojimi dosežki preživljajo vse širše sorodstvo. Vse to nosijo v nogah, pljučih, srcu in psihi. Nikomur ni lahko, kot spoznamo še zlasti skozi tragično zgodbo velikega maratonskega upa in olimpijskega prvaka iz Pekinga Sammyja Wanjiruja.

Agenti, menedžerji in – doping!

Ed Caesar ničesar ne pusti odprtega, ali še bolje, zaprtega. Vzporedno z Mutaijevo zgodbo namreč v desetih poglavjih izvemo še izčrpne zanimivosti o maratonu (zgodovini, ozadju največjih svetovnih maratonov, poslu v vrhunski atletiki...), denarnih nagradah in predvsem o vsakodnevnem življenju vrhunskega vzhodnoafriškega maratonca. Na primer, da skoraj vsi po vrsti spijo od 10 do celo 16 ur (Florence Kiplagat) na dan. Med dolgoletnim raziskovalnim delom in večmesečnimi obdobji, ko je tako rekoč živel skupaj z Mutaijem in njegovim trenerjem Claudiem Berardellijem ter se spoprijateljil z velikimi imeni, kot so Wilson Kipsang, Patrick Makau in Dennis Kimetto, je Ed Caesar pridobil najboljši možen uvid v zanimiv in neizprosen svet maratona. Tukaj so še zgodbe o evropskih menedžerjih, ki danes prežijo na talente v Great Rift Valleyju že na osnovnošolskih krosih, in zloglasnih dottorejih, ki nad svojimi varovanci bdijo z – največkrat – cenenimi kitajskimi dopinškimi preparati. O njih Caesar v knjigi spregovori odkrito in kritično, prav tako tudi o nejasni politiki kenijske atletske zveze, ki se boji sama sebe oziroma sprejema povsem politične odločitve aktualne vladajoče struje. Atletika je pravzaprav trenutno v Keniji eden največjih poslov in politika se tega še kako zaveda, zato si je v zameno za davek na dobiček in “zahodni denar ” pripravljena zatisniti oči pred perečim in strupenim svetom dopinških zlorab. In ta tema je še kako aktualna ob letošnjih olimpijskih igrah v Riu, ko je IAAF zaradi pomanjkljivega protidopinškega programa Keniji skoraj prepovedal nastop njihovih športnikov.

Danes je Geoffrey Mutai bolj ko ne končal kariero, ostaja lastnik rekorda proge v New Yorku, bralec pa proti koncu knjige pred njegovim drugim nastopom na omenjenem maratonu z njim že skoraj osebno doživlja notranje boje in izpraševanja: “Ko bi mi le uspelo ujeti tisti duh...

Značke: Prehrana
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ