Tokrat sem imel še bolj sebičen namen: »pofirbcat« sem šel, kam so vtaknili mojo knjigo.

Police so smiselno urejene in žanrsko zaokrožene. Na srednji polici, na očeh, uspešnice, domače leposlovje in strokovno prevedeno čtivo, pod njo priročniki za samopomoč, polico niže kuharice in vrtnarske bukve. Našel sem se na najnižji; med prostočasnim in dokumentarnim gradivom so me stisnili ob Petra Sagana (Moj svet, 2018) in Becky Wade (Tek poganja svet, 2017). Le kam bodo dali Evforijo, sem pomislil. Zadrega bo velika, knjiga je preprosto ne-žanrska. Nad-žanrska!

Pot, mogočnejša od cilja

Petra Vladimirov je psihologinja, več kot desetletje vzgojiteljica otrok z vedenjskimi motnjami v kranjskem vzgojnem zavodu in še sveže ime tedna na Valu 202 – že več let namreč prizadevno vodi problematično mladež iz Kranja do morja, na svojevrstno terapevtsko popotovanje. V prostem času turno smuča, vesla med jadranskimi otoki in teče. Ultre. Več kot to. S prijateljico Žano sta lani napadli 233-kilometrski trail okoli Andore, imenovan Euforia, in ga ukrotili. Zmogli. Zmagali. Kaj imata skupnega ti dve na prvi pogled zelo različni zgodbi? Združeni sta v avtoričin knjižni prvenec Evforija, 233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja, nedvomno literarne uspešnice letošnje tekaške jeseni.

Slovenska tekaška scena ima kar nekaj piscev, ki so tudi družbeno angažirani, med drugim Boštjana Videmška, Žigo X Gombača in Janjo Vidmar. Vsi omenjeni svoje tekaško doživljanje in svoje družbene angažmaje v pisanju največkrat prezentirajo ločeno. Petra Vladimirov to drzno preseže. V enem zamahu preplete obe realnosti, mojstrsko gradi suspenz in obe pripovedi naposled združi v eno samo; izpovedni lastni boj telesa s silami narave in neskončnimi razdaljami na eni strani ter podporno, motivacijsko in zagrizeno doživljanje na drugi, ko otrokom pokaže pot, ki je mogočnejša od cilja.

Udarni slog, ki udari v glavo

Mojstrsko spisana, že skoraj romaneskna pripoved in dovršen način pisanja, da z bogatim jezikom kar povleče vase. A najbolj preseneti udaren slog, ki takoj udari v glavo, nepopustljiv, kot je življenje samo, neolepšan, a hkrati neznansko zabaven in provokativen. Delo je treba opraviti, noči in dneve odteči, hribe preplezati, treba se je zariti v »greznico svojih fobij, frustracij in dvomov«. In se iz nje stoično tudi izvleči. Udariti na gobec, ko lahko, dobiti nekaj prednosti za takrat, ko bo udarilo po tebi. Obenem pa ljubiti; bližnje in sotrpine ter posvojiti nepredvidljivo naravo, svoja občutenja, čustva, bolečine in evforične, tako hitro minljive trenutke. Ko zahodnoevropski impresionizem sreča ruski realizem. Hardcore poetika.

Smo tu zato, da najdemo smisel v vsakodnevnih, rutinskih, včasih dolgočasnih, celo banalnih, spet drugič težkih, neprijetnih, ne vedno le radostnih in hecnih dogodkih? Petra Vladimirov že misli tako. Tako tudi živi. Čeprav včasih daje vtis, da je reševanje otroških življenj in obvladovanje napornih športnih podvigov zgolj njen običajen posel, pa se v njenem pisanju skriva bogat nabor svežih uvidov v življenjske resnice. Zato berite Evforijo. Da bo tudi vaš korak, prav vsak, evforično veličasten.

Delo je treba opraviti, noči in dneve odteči, hribe preplezati, treba se je zariti v »greznico svojih fobij, frustracij in dvomov«. In se iz nje stoično tudi izvleči.