Gašper Bregar - Gorski tekač!

Slovenija je v zadnjih desetih letih skokovito napredovala v gorskih tekih, tekaški klubi pa so vzgojili generacijo tekmovalcev, ki bo v prihodnosti zagotovo krojila sam svetovni vrh. Mateja in Mitja Kosovelj, Lucija Krkoč, Sebastjan Zarnik, Peter Lamovec, so le nekateri, ki so s svojimi dosežki v tem obdobju poskrbeli za povsem novo podobo in ugled tega športa, ki se v naši deželi in njenih geografskih predispozicijah, mnogim zdi pisan na kožo.

Ljubljančan Gašper Bregar je danes eden izmed najobetavnejših gorskih tekačev pri nas. Pri enaindvajsetih letih je v letošnji sezoni z mislimi usmerjen predvsem v nastope na tekmah svetovnega pokala in kvalifikacije za svetovno in evropsko prvenstvo. Vmes se za resen trening poda na kakšno krajšo cestno tekmo, zelo rad pa nastopi tudi na krosih, ki v spomladanskem obdobju pridejo prav za vzdrževanje in stopnjevanje tekmovalne forme. Drugače kot večina gorskih tekačev, ki glavnino treningov opravijo na ravnini ali celo na atletski stezi, ima Gašper veliko rajši naravo, razgibane terene, gozdne steze in zahtevne vzpone.

 “Moj prvi stik s tekom nasploh, je bila tekma za svetovni pokal na Šmarno goro, leta 2006, na katero se je pripravljal moj oče. Enkrat me je slučajno vzel s seboj na trening, ker se mu je pač zdelo, da je boljše, da vsaj malo pomigam, kot da doma postavam v brezdelju. Tako sva šla na traso, kjer je štirinajst dni kasneje potekala tekma, on pa je imel tisti dan na sporedu intervalni trening,” razlaga Gašper o svojem prvem srečanju z enoslednicami. “Oče mi je rekel, naj ga sledim kolikor ga pač lahko, sicer pa naj hodim. Jasno, mislil je, da bom kmalu povsem onemogel, a ko sem bil pred zadnjim raztežajem še vedno ob njem, se je ustavil in mi jih napel: ‘Kaj je narobe s tabo? Kako to, da mi lahko še slediš?,’ in podobno! Ko sem mu rekel, da pač tečem, ker lahko, sva šla naprej, on pa je nejevoljno gledal predse.”

Na dan tekme je sledilo novo presenečenje, ko je med mladinci zasedel odlično tretje mesto, za zmagovalcem iz Poljske pa je zaostal za vsega minuto in pol. Sedaj je bilo tudi očetu jasno, da je fant izjemen talent in kaj hitro sta našla primeren klub zanj, kamniški Klub gorskih tekačev Papež, ki mu je Gašper zvest še danes.

 Sledili so vse pogostejši nastopi in zmage na lokalnih tekmah, kot prvi večji dosežek pa rad izpostavi udeležbo na svetovnem mladinskem prvenstvu leta 2009 v italijanskem Campodolcinu, kjer je zasedel 21. mesto v močni mednarodni konkurenci. Lani je nato prvič nastopil tudi v članski kategoriji, kjer se je v disciplini gor-dol na svetovnem prvenstvu v Tirani uvrstil na 41. mesto in bil za Mitjo Kosoveljem drugi najboljši Slovenec.

Gašper sicer večinoma trenira v naravi, ker rajši  kot po cesti teče v gozdu in po klancih, za hitrejše treninge pa se odpravi kar na kakšen travnik, kjer simulira kros. Letošnjo zimo je ogromno baze napravil v Polhograjskih dolomitih, na Krvavcu in drugod v okolici Ljubljane, prav Krvavec pa mu redno služi kot preverjanje pripravljenosti:” Dostikrat tečem gor čisto od vznožja, kar po cesti, mimo Ambroža pa do konca asfalta. Od tam grem še naprej do smučišča, nato pa čisto do vrha na Zvoh. Ta vzpon je zelo dolg, saj meri okoli 20 kilometrov, pa tudi zrak je pri vrhu že bistveno redkejši. A le tako lahko narediš vsaj približno podoben trening kot ga imajo npr. Kenijci v Eldoretu ali drugod.” Za vse radovedneže naj povemo, da je Gašper za ta vzpon potreboval manj kot uro in pol!

V letošnji sezoni se Bregar, sicer študent predšolske vzgoje, nadeja čim večih mednarodnih nastopov. Zagotovo bo nastopil na domačem Grintovcu ter jeseni na Šmarni gori, ki oba veljata za točkovanje svetovnega pokala združenja WMRA, vendar pa so pogoj za uvrstitev v skupnem seštevku vsaj štirje nastopi, ki jih bo najverjetneje odtekel še na dveh mednarodnih tekmah v Avstriji. “Zaenkrat za udeležbe drugod po svetu še ni pravih sredstev, a prepričan sem, da bom z dobrimi nastopi v prihodnje upravičil tudi potencialne sponzorje. Doslej moram res pohvaliti svoj klub, predvsem gospoda Papeža, ki prav vsem tekmovalcem izdatno pomaga s štartninami, ter osnovno opremo,” je hvaležno dodal Gašper, katerega trener sicer še naprej ostaja oče Metod, tudi sam uspešen rekreativni tekmovalec v veteranski kategoriji.

Maraton ga zaenkrat še ne zanima, saj pravi, da to zahteva povsem specifičen trening in bistveno več kilometrine, je pa zadnjih nekaj let nastopil na ‘polovički’ na ljubljanskem maratonu, kjer je lani tekel svoj osebni rekord, 1:13:10 in zasedel 11. mesto v absolutni konkurenci. “Kasneje v karieri bi si zagotovo želel tudi uspešnega maratonskega tekmovanja, vendar se zavedam, da imam za to še čas, tako da zaenkrat ostajam zvest gorskemu teku,” je še dodal mladi Ljubljančan, ki s pričakovanji zre v prihodnost ter se predvsem veseli dobrih uvrstitev v kvalifikacijskih tekmah za letošnje evropsko in svetovno prvenstvo v gorskih tekih.