Genetika ali talent?

V priznanem zborniku Sports medicine je v junijski številki izšel članek o vplivu genetske zapuščine na doseganje rezultatov v športu, zlasti seveda v atletiki, še natančneje – v teku. Izsledki raziskave dokazujejo, da genski zapis neizpodbitno vpliva na ključne dejavnike, ki so pogoj doseganja vrhunskih rezultatov, in sicer med 40 in 70 odstotki pri maksimalni absorbciji kisika(VO2 max) in med 30 in 90 odstotki glede anaerobne moči.

Strokovnjaki glede rezultatov pravzaprav niso presenečeni, saj so številni znanstveni časopisi o tem poročali že kar nekaj let. Pa vendar, takšni izsledki še danes nalivajo olja na ogenj stari razpravi: naravna danost proti potencialu, ki ga dosežemo s treningom.

Le malo športov nudi tako jasno razliko med rasnim/genetskim potencialom, kot tek – od najkrajših disciplin na stezi, pa vse do maratona. Zlasti v moški konkurenci so prav vsi rekordi od šprinta do maratona v lasti Afričanov. Pri tem je značilna distinkcija med razdaljami sledeča: tekači z zahodno-afriškimi koreninami so boljši v kratkih disciplinah do 100m do 400m, vzhodni in severni Afričani pa so boljši v disciplinah od 800m pa vse do maratona. (Pri ženskah je zgodba o najboljših časih manj jasna, a zlasti v zadnjih časih se pojavlja precej ugibanja o najboljših časih Vzhodnih Evropejk in Kitajk v povezavi z uporabo nedovoljenih poživil…)

Poraja se vprašanje: So bili ti tekači rojeni hitri, ali so njihovi rezultati zgolj posledica dolgega in trdega treninga? Pred dvema desetletjema so športni genetiki, kot je Claude Bouchard, verjeli da bodo kmalu našli gene, ki bodo ponudili odgovor na to vprašanje. Konec koncev je bil razvozlan človeški genom in genetske analize posamezikov in etničnih skupin so postale realnost. A danes so stvari še daleč od preproste razlage. Namesto mnenja, da je majhna skupina genov razlog za boljši tekaški potencial, kot so mislili tedaj, je jasno le, da gre po vsej verjetnost za veliko večjo skupino – morda celo nekaj sto tisočih genov.

Medtem ko so genetiki nekoliko obotavljivi, pa sociologi in antropologi hitijo s ponujanjem drugačnih odgovorov in sicer takšnih, ki so morda nekoliko protislovni glede na dejanske rezultate. Anders Ericsson je bil tako med prvimi, ki je s svojo teorijo zagovarjal, da je 10.000 ur treninga oziroma trdega dela, ključ do uspeha in vrhunskih rezultatov, tudi svetovnih rekordov. Pa vendar…

Jasno je, da doseganje izjemnih časov zahteva popolno predanost, in da sta zato potrebna tako velik talent, kot trdo delo. Sam talent še ne pomeni dosti, prav tako sam trening. In tako danes še vedno ni jasne meje, do kod vpliva genetska zasnova tekačev in kako se ta sklada s količino in kvaliteto treninga, zato bi bil – navkljub očitnemu stanju na lestvici svetovnih rekordov v tekaških disciplinah -  pavšalen odgovor na to še vedno zajet v razmerju: 50/50.

Izvirni članek si lahko preberete tukaj.