Glavni favoriti letošnjega 17. Ljubljanskega maraton

Ljubljana je že danes ob boku in enakovredna večini evropskih maratonov, je bilo med drugim slišati včeraj na novinarski konferenci, zato ni čudno da je vsakoletna želja organizatorjev tudi nov rekord. V skladu s tem je logično, da število povabljenih atletov narašča, kar je med drugim vloga športnih posrednikov, ki morajo dobro poznati vrhunsko atletiko in aktualne razmere na ‘maratonskem trgu ’, če se tako izrazimo.

Jasno je, da rezultatsko ne moremo pričakovati časov, kot so denimo v praksi zadnje desetletje na berlinskem maratonu, ko se tekači spuščajo globoko pod 2:05, smo pa bili v zadnjih šestnajstih letih lahko priča izrednemu napredku najboljših. Od prve zmage Romana Kejžarja leta 1996, ko je tekel 2:20:12, do Patricka Chumbe, ki je leta 2000 kot prvi tekel pod 2:15 in nato še zadnje tri izvedbe, ko je bila Ljubljana lahko priča časom okoli 2:10, ter seveda lanskega rekorda Daniela Tooja 2:08:25.

Vendar moramo biti realni: Toojev čas se na večni lestvici najhitrejših maratonskih rezultatov uvršča na 592. mesto in po mnenju strokovnjakov se Ljubljana s svojo maratonsko traso ne uvršča med najhitrejše. Kejžar mi je nekoč dejal, da je pri izboljšanju vrhunskega maratonskega rezultata nekako tako: pri časih med 3:00 in 2:30 je možno razmeroma hitro napredovati, vkolikor ima seveda atlet pravi potencial. Včasih gre v s pravilnim pristopom v tem časovnem oknu tudi za deset minut naenkrat, vendar pa se zadeve bistveno spremenijo, ko se tekač enkrat spusti pod dve uri in pol. Tam gre le še za dve, največ tri minute naenkrat, ko pa se enkrat – v primeru belih tekačev – spustiš pod 2:15, je pomembna že vsaka sekunda, ki jo je tako težko odščipniti. Pri temnopoltih tekačih je ta meja seveda nekoliko nižja, okoli 2:08, takšni časi pa pogosto že zahtevajo tudi ugodne zunanje dejavnike – od trase, do vremenskih vplivov, konkurence in narekovalcev ritma.

Kakorkoli, letos v Ljubljano prihaja kar nekaj vrhunskih Kenijcev in Etiopijcev, ki imajo na papirju potencial izboljšati rekord trase. Oglejmo si nekaj najboljših:

1. Paul Kiprop Kirui – KEN (PB: 2:06:44) – osebni rekord je Kirui tekel leta 2006, istega leta pa je postavil tudi osebni rekord v polmaratonu: 1:00:18. Letos je sicer spomladi slavil na maratonu v Antwerpnu, vendar z zelo povprečnim časom 2:15:37.

2. John Komen – KEN (PB: 2:07:13) – osebni rekord je tekel lani v Franciji, letos pa je na dunajskem maratonu zasedel 6. mesto s časom 2:09:24.

3. Sammy Kibet – KEN (PB: 2:08:17) – osebni rekord je tekel lani v Varšavi

4. Berhanu Shiferaw – ETI (PB: 2:08:51) – letos je v Milanu osvojil 5. mesto s časom 2:11:54

5. Dereje Debele – ETI (PB: 2:09:08) – na Kitajskem je letos tekel 2:10:41

V ženski konkurenci gre izpostaviti predvsem štiri tekačice, ki imajo osebne rekorde pod dvema urama in pol:

1. Worknesh Tola – ETI (PB: 2:25:37) – os. rekord je tekla leta 2008 v Parizu. Letos je zmagala na maratonu v Zurichu, s časom 2:31:24.

2. Mulu Seboka – ETI (PB: 2:25:45) – letos je bila druga na maratonu v Daeguju s časom 2:27:38

3. Ruth Wanjiru – KEN (PB: 2:27:38) – letos tretja v Ottawi s časom 2:27:38

4. Aberash Nesga – ETI (PB: 2:29:47)