Razlaga anatomije za boljše razumevanje nastanka poškodbe

Zgornji del iliotibialnega trakta se deli v dva dela oz. dve plasti, ki ovijata mišico tensor faciae late in jo pripenjata na sprednji del medenice. Na točki velike grče stegenske mišice mišica tensor faciae late preide v iliotibialni trakt, ta pa se pripenja na spodnji del stegnenice z močnimi, poševno orientiranimi fibrinskimi vlakni. Opisano predstavlja kitni del iliotibialnega trakta, ligamentni del pa prehaja s stranskega odrastka stegnenice na Gerdyevo grčo in stranski del pogačice.

Iliotibialni sindrom se včasih opisuje tudi kot sindrom trenja, saj naj bi prav trenje med iliotibialnim traktom in spodnjim odrastkom stegenske mišice povzročalo bolečine. Pravzaprav so novejše raziskave odkrile, da poškodba ne nastaja kot posledica drgnjenja, pač pa utesnitve dobro prekrvavljenega in oživčenega maščobnega tkiva, ki je pozicionirano med stranskim odrastkom stegenske mišice ter iliotibialnim traktom. Iliotibialni trakt deluje kot blažilec pritiskov na kost s prenašanjem sile po njegovem stranskem delu kite.

Z magnetno resonanco je dokazano, da se največja kompresija pojavi v kotu 30 stopinj, ko iliotibialni trakt potuje čez lateralni epikondil stegnenice. Problem se pri tekačih pojavi zaradi prej opisanega kota, saj je takšen tudi običajen kot v kolenu pri stiku stopala s podlago v tekaškem koraku.

Zakaj do iliotibialnega sindroma sploh prihaja?

Vzrokov za nastanek iliotibialnega sindroma je seveda več, največkrat pa iliotibialni sindrom nastane zaradi kombinacije biomehanskih značilnosti gibanja in preobremenitve. Običajno so dejavniki tveganja naslednji:

• skrajšan iliotibialni trakt,

• slabša moč odmikalk in zunanjih rotatorjev v kolčnem sklepu,

• koleno med gibanjem uhaja navznoter (valgus položaj kolena ali položaj nog na X) – večji dinamični Q kot,

• pretirana pronacija stopala med tekom (zvračanje stopala navznoter),

• spuščen stopalni lok,

• preobremenitev – prevelika količina in nenadna sprememba tipa tekaškega treninga (razgiban teren).
  

Kakšni so simptomi iliotibialnega sindroma?

Iliotibialni sindrom oz. tekaško koleno se najpogosteje kaže kot bolečina na zunanji strani kolena. Predel boli tudi na dotik, bolečina pa je prisotna tudi med upogibanjem in hkratnim pritiskom. Bolečina je večja kadar stojimo, sploh pa kadar koleno upognemo preko kota 30 stopinj, ko iliotibialni trakt zdrsne preko izrastka stegnenice.

Kako lahko pripomoremo k hitrejši sanaciji nastale poškodbe?

Stanje se lahko po nekaj dneh mirovanja umiri. Pri tem lahko koleno tudi hladimo, saj bo le to ublažilo simptome tekaškega kolena. Zavedati pa se moramo, da tudi v primeru, ko se bolečine umirijo, vzrok za nastanek tekaškega kolena ni odpravljen in se bo lahko, če ne bomo ukrepali, ponovil. Zato je nujno da se ob pojavu poškodbe odpravimo k zdravniku, kasneje pa se priporoča tudi obisk fizioterapevta, s katerim bomo zasnovali pravilen program za odpravljanje dejavnikov, ki so težavo povzročili.

Najpogosteje se zdravljenje prične z umirjanjem bolečine, ki je lahko sestavljeno iz hlajenja mišice, masaž, kasneje pa pričnemo z raztezanjem. Ko ob raztezanju bolečina ni več prisotna, pridejo na vrsto vaje za moč, ki so tudi ključnega pomena za popolno okrevanje. Pri vadbi za moč se osredotočimo predvsem na krepitev zunanjih rotatorjev v kolku in odmikalk kolka, ter tako izboljšamo stabilnost medenice med samim gibanjem oz. tekom.

Preden spet obujemo tekaške copate je priporočljivo mišico dodatno okrepiti. To lahko storimo z naslednjimi vajami, ki jih je priporočljivo tudi redno izvajati ter se poškodbi tako izogniti:

• Raztezanje mišice tensor fascia latae: postavimo se za doseg roke stran od stene ali druge čvrste podlage, ki jo lahko uporabimo za oporo. Nogo, ki je bližje steni zadaj prekrižamo in stopalo obrnemo rahlo navznoter. Nato nekoliko pokrčimo sprednjo nogo in bok potisnemo proti steni, na katero se naslanjamo z roko za oporo. Pazimo, da trup pri tem ostane vzravnan. Zadržimo 20 – 30 sekund.

• Zunanja rotacija v kolku leže: vajo izvajamo leže, v bočnem položaju. Noge imamo pokrčene, zgornje stopalo pa je položeno na spodnje. Glava naj počiva na spodnji roki, zgornja roka pa je v boku, da preprečuje njegovo premikanje nazaj. Iz tega položaja zgornje koleno odmikamo od spodnjega, stopalo pa ob tem ostaja v istem položaju. Vajo lahko otežimo z elastiko. Naredimo 10 – 15 ponovitev.

• Dvig noge v opori sklec: začnemo tako da na polžogi ustvarimo oporo na dlaneh. Hrbtenica je v naravnem položaju, noge pa imamo iztegnjene. Iz tega položaja sledi dvig noge. Pri tem pazimo, da hrbtenica ostaja ravna. Naredimo 10 – 15 ponovitev na vsako stran.