Iz Žirovnice proti izviru Završnice

V začetku meseca marca sva se podala na tek, za katerega nisva načrtovala končne postojanke. Vodilo je bila smer proti izviru Završnice.

Tek sva pričela na vrhu vasi Žirovnica in se preko »Rebra « podala na grebenček, ki nas pripelje na drugo stran, v dolino Završnice.

Ker je bila pot dobro zasnežena a vseeno že shojena, sva s previdnim korakom tekla proti jezeru v Završnici (640m). Po dobrih desetih minutah sva prišla do jezera, kjer je urejeno parkirišče in večinoma služi kot izhodišče do mnogih planinskih destinacij.

Pot sva nadaljevala po asfaltirani cesti v smeri proti elektrarni, ki precej hitro preide iz asfalta v makadam. Omenjeni del poti je bil obsijan s soncem in je sneg za razliko od prej tu postal vodna brozga, ki je oteževala korak.

Na sploh so bile temperature visoke in snežni odeji niso prizanašale. Prav tako pa tudi ne najinim telescem, ki sta se počasi a vztrajno segrevala. Na sončnih odsekih poti bi bile zaželene kratke hlače, a pretiravati vseeno ne gre. Ker je makadamska pot, ki je v kopnem stanju prevozna z avtomobilom, bila dobro prekrita s snegom, sva na poti navzgor srečala lepo število sankačev, zaradi česar sva morala še posebej paziti na najino štirinožno spremljevalko.

Pot se prične složno a zanesljivo vzpenjati in na mestih pošteno zapreti. Sčasoma sva po dobro shojeni in od turnih smučarjev zvoženi cesti prišla do Tinčkove koče (1070m). Ker sva se dobro počutila in je bil dan neopisljivo lep, praktično brez oblačka, sva pot nadaljevala v smeri proti koči pri izviru Završnice (1425m).

Tek po snežni podlagi je počasi postajal naporen, a sva z uživanjem v krasnem dnevu in čudoviti naravi pozabila na boleče mišice. Tako sva vztrajno tekla do Spodnje Smokuške planine, kjer sva pri Pastirski koči Zelenica, na mestu z lepim razgledom zaradi bolečega stopala prekinila tek in se ustavila na zasluženem počitku. Po GPS-u sodeč sva prišla do višine 1374 metrov, približno 50 višinskih metrov nižje, kot je koča pri izviru Završnice.

Do tu je bila pot dobro shojena, naprej pa bi mogla hoditi po globokem snegu, tako da sva zaradi rahlo bolečega stopala in snega raje odnehala. Omenjena postojanka je na zelo lepem mestu, kjer smo nagrajeni z razgledom na okoliške vrhove, ki so se bohotili z bogato snežno prevleko.

Ko sva se pričela ohlajati sva krenila po isti poti v dolino in z lahkotnim, drsečim korakom po snežni podlagi odbrzela po klancu navzdol. Tekaški izlet je bil lep, tek po snegu standardno zahteven, a vseeno spodbuda za naprej, saj je tovrsten tek lahko definiran tudi kot trening v oteženih pogojih.

GPS sled opravljene poti.

Prilagamo še kratek posnetek zadnjega spusta do vasi.