Vnetje ahilove tetive se navadno prične z občutkom otrdelosti in zmanjšane gibljivosti na predelu kite. Vendar se v začetni fazi poškodbe običajno dogaja, da po tem, ko se ogrejemo, bolečina popusti, noga pa postane spet normalno gibljiva ter lahko tako na poškodbo celo pozabimo oz. jo odmislimo in treniramo naprej. Seveda se bolečina, po tem, ko se noga ohladi, spet pojavi – navadno še veliko močnejša kot na začetku. V času mirovanja se kita in njena ovojnica namreč sprimeta, ker se brazgotinasto tkivo in tekočine med njima ne gibljejo.

Vnetje ahilove tetive je stanje pri katerem vrsta mikroskopskih poškodb povzroči, da se kita vname (akutni tendinitis). Ob ne zdravljenju poškodbe se na kiti prične postopoma nabirati brazgotinasto tkivo, ki se ob nadaljnjem treniranju spet natrga in ponovno zabrazgotini, slednje pa vodi v kronično vnetje ahilove tetive oz. kronični tendinitis

SIMPTOMI:

• Pojav žgoče bolečine približno od 2 do 5 centimetrov nad petnico

• Oteklina

• Zmanjšana gibljivost

VZROKI

Pretirana vadba:

S tekom se moramo začeti ukvarjati postopno. Najprej je potrebno sam trening teka dopolnjevati s hitro hojo ter se postopno uvesti v daljše pretečene razdalje. Poleg tega lahko na razvoj vnetja ahilove tetive vpliva tudi trda podlaga (tek po asfaltu).

Biomehanika tekaškega koraka:

Na ahilovo tetivo neposredno vpliva način, kako se gibljeta peta in gleženj. Če prihaja do pretiranega zvračanja navzven ali navznoter se kita med tekom zvija vstran, kar privede do poškodbe.

Zakrčenost meča:

Za razvoj vnetja ahilove tetive je lahko kriva tudi zakrčenost meča, saj se ahilova tetiva neposredno pritrja na mišice meč. Ugotoviti moramo, kakšen je vzrok zakrčenosti mečnih mišic in ga primerno tudi odpraviti.

Druga poškodba, ki ni povezana direktno z ahilovo tetivo:

Vzrok za nastanek vnetja ahilove tetive je lahko tudi druga poškodba, ki ni direktno povezana z ahilovo tetivo, vendar zmanjšuje gibljivost oz. spreminja tehniko teka. Govorimo lahko o poškodbi gležnja ali kolena, potrebno pa se je zavedati, da lahko že žulj privede do tega, da nogo na tekaško podlago odlagamo nepravilno.

Tekaški copati:

Tudi neprimerni tekaški copati lahko privedejo do vnetja ahilove tetive. Tekaški copati morajo biti primerno trdi. Če so le-ti pretrdi ali premehki se ahilova tetiva zvije v stran, vsakič, ko noga pride v stik s podlago. Poleg tega morajo biti tekaški copati dobro oblazinjeni, saj v nasprotnem primeru kito silijo, da nase prevzema tresljaje, ki bi jih pravzaprav morali ublažiti copati. Pozorni pa moramo biti tudi na opetnik, ki kot skodelica objema peto in mora biti dovolj čvrst, da ji ne dovoli prevelikega gibanja v levo in desno.

Kako poteka zdravljenje vnetja ahilove tetive?

Način zdravljenja je močno odvisen od vzroka za nastanek poškodbe. Seveda ob vnetju ahilove tetive ne smemo trenirati, pač pa je potrebno počivati in prizadeto mesto hladiti. Tek bo tako za nekaj časa potrebno opustiti, vendar ga lahko nadomestimo z drugimi športi, kot je na primer plavanje, kolesarjenje, pa tudi v fitnesu lahko izvajamo kar nekaj vaj, pri katerih ahilove tetive ne bomo obremenjevali.

Ko bolečina popusti, se moramo osredotočiti na krepitev moči. Za najbolj učinkovito vadbo je vrsto let veljala Alfredsonova metoda izoliranih ekscentričnih kontrakcij, vendar se v zadnjem času vse pogosteje omenja tudi metoda, kjer se uporabljajo velika bremena. Vadba pa poteka normalno ekscentrično – koncentrično. Kasneje bomo za izboljšanje učinkovitosti ekscentrično – koncentrične aktivacije uporabili predvsem pilometrična gibanja, kot so skoki, poskoki in globinski skoki.

Seveda je ob vnetju ahilove tetive več kot priporočljivo obiskati fizioterapevta, ki nam bo pomagal s terapijo ter posebej za nas pripravil vaje, ki nam bodo pomagale do popolnega okrevanja.

Kako lahko zmanjšamo možnost za nastanek vnetja ahilove tetive?

Za odpravljanje dejavnikov tveganj, pa lahko v določeni meri poskrbimo tudi sami. Tako lahko izvajamo različne vaje, ki bodo pripomogle k zmanjšanju možnosti nastanka vnetja ahilove tetive.

Izboljšanje lateralne stabilnosti gležnja – inverzija, everzija:

Krepitev evertorjev in invertorjev je pomembna z vidika boljše lateralne stabilnosti med gibanjem, s tem pa tudi preprečevanje pretirane pronacije (govorimo o gibu, kjer stopalo – nevede – rotiramo navzven oz. navznoter). Pri izvedbi vaje si pomagamo z vpeto elastiko, ki jo ovijemo okrog stopala. Elastika nam mora nuditi zadosten upor, mi pa izvajamo gibanje stopala v smeri navzven oz. navznoter. Gib naj poteka skozi celotno amplitudo. Naredimo po 15 ponovitev za vsako vajo na vsako nogo.

Raztezna vaja za meča:

Vajo izvajamo v stoječem položaju ob steni. Postavimo se malce stran od stene in roke naslonimo nanjo. Peta zadnje noge pa mora ostati v stiku s tlemi. Zadnja noga naj bo iztegnjena, da bomo lahko dobro raztegnili dvosklepno mečno mišico gastrocnemius. Boke v času izvedbe vaje potiskamo rahlo naprej, v omenjenem položaju pa telo zadržimo od 15 do 20 sekund.

Krepilna vaja za tibialis anterior:

Vajo izvajamo s pomočjo elastike, ki jo na enem koncu vpnemo v nepremikajoč se predmet, na drugi strani pa jo ovijemo okrog stopala. Gre za gib, kjer stopalo povlečemo proti sebi. Elastika mora biti med gibanjem ustrezno napeta, da nam nudi zadosten upor. Naredimo 15 ponovitev.