Kalvarija v Mariboru

Eden izmed najbolj nepriljubljenih segmentov kondicijskega dela treninga je bil tek po stopnicah navzgor, od parketa pa do najvišje vrste sedežev na tribuni. Petnajstkrat gor in dol! Jaz sem seveda samo gledal, ko pa sva se kasneje odpravila proti domu, sva se navadno ''vlekla'' počasneje kot sicer, on pa je bil pri tem vedno nekako redkobeseden.

Stopnice! Tek! Kalvarija!

Natanko tako se imenuje razgledna točka s cerkvico na hribčku nad Mariborom. Že stoletja ena izmed opazovalno/sprehajalnih poti nad tem štajerskim mestom, katere povod za speljavo in postavitev cerkvice sv.Barbare in Rozalije leta 1683, je bila hvaležnost meščanov za prenehanje razsajanja kuge. Pred nekaj leti so poleg serpentinastih potk zgradili še betonske stopnice, ki sedaj peljejo na vrh skoraj v ravni liniji, dostop pa se začne takoj za drevoredom Biotehniške šole.

Kolega mi je dejal, da se občasno med obiskovalci, predvsem mladino, pobirajo stave, kdo bo pretekel do vrha, ne da bi se vmes, niti za hip, ustavil. Seveda me je zamikalo čim je omenil besedo tek, in čeprav nisem imel nikogar, ki bi mi ponujal za nagrado 10EUR, kolikor je bojda stava, sem bil  absolutno za izziv!

Prvo srečanje s stopniščem, ki šteje nič manj kot 455 različno visokih in dolgih stopnic, se tekaču seveda zdi izziv in ker je pogled na vrh jasen in navidezno blizu, se židane volje zapodiš v strmino. Naj povem, da je celotna trasa stopnišča kljub vsemu speljana v treh delih, kjer se pred vsakim novim pokaže dva metra ravne platforme, nato pa sledi še strmejši odsek. Že ko prideš do prve takšne ''ravnice'', imaš pulz visoko nad aerobnim pragom, a si seveda trdno odločen, da se ne boš ustavljal in greš naprej.  Širina stopnic je okoli enega metra, obdane pa so z zidkom, ki daje nekakšen občutek bob steze.  V drugem odseku se začenjata spreminjati globina ter višina stopnic, tako da je skoraj sleherni korak nekoliko drugačen, ob tem pa se vedno bolj spreminja tudi naklon. V plus, jasno!

Na platformi št.2 se za hip obrnem proti vznožju, ki je že zelo globoko spodaj, a med lovljenjem sape so moje misli že usmerjene proti vrhu in zadnjem raztežaju. No, ta pa je seveda najbolj strm in človek ima pred seboj v vidnem polju le še nekakšen zid iz stopnic.  Stegenske mišice so že na meji zakislenosti in pekoč občutek se le še stopnjuje. Rajši ne gledaš proti vrhu, saj zaradi strmine itak ne vidiš, kje je konec. A vendarle pride in ko po nekaj trenutkih in krepkih vdihih vendarle pridem k sebi in pogledam na uro, kaže komaj 3 minute in 30 sekund. Je to mogoče!? Čas mineva bistveno počasneje ko se znajdeš v coni kalvarije, ko imaš pulz okoli 190+ in ko ne moreš konsistentno razmišljati o ničemer drugem kot o naslednji stopnici in vrhu nekje v daljavi...

A razgled je nagrada, zaradi katere se med drugim ta popularna točka vedno znova kiti s sprehajalci. V soncu pozira smučišče na Pohorju, na levi čudovit mariborski štadion, pa nekje vmes veličastna Drava, ki kot lena kača lovi meandre skozi štajersko prestolnico.

Seveda sem moral še dvakrat gor in dol, mikal me je še četrti vzpon, a so bile noge že izpraznjene, in ko sem se z avtom peljal domov proti Ljubljani, sem se spomnil redkobesednosti svojega prijatelja iz otroštva, ter jo popolnoma, brezpogojno razumel... Ah, te stopnice!

Zemljevid pešpoti iz središča Maribora do stopnic:

Prikaži večji zemljevid

Uroš Buh