Kovačič: Pravo veselje se začne na drugi strani cone udobja

"Pred dvema letoma sem na svoj prvi Red Bull 400 v Planici prišel kot skoraj popoln novinec in sem bolj kot ne v sanjah razmišljal, da se lahko kosam z najboljšimi v zaključnih metrih. Takrat mi je uspel veliki met in kot popoln ”avtsajder ” (še uradni napovedovalec me takrat sploh ni razglasil po imenu, saj so morali na startno listo pogledati, kdo sploh sem) zasedel drugo mesto. Po tej tekmi sem si dal nalogo, da moram v naslednjih letih enkrat osvojiti to letalnico! Lani sem nato že kot možni favorit zasedel četrto mesto, s čimer, po pravici povedano, nisem bil najbolj zadovoljen, " je Luka Kovačič, študent fizioterapije in navdšen tekač, opisal svojo zgodovino na tej ekstremni preizkušnji. 

A Kovačič v ekstremizmu naravnost uživa: pred pol leta je v pogovoru za tekac.si dejal, da "si želi nastopiti tudi na kakšni ultra preizkušnji v gorah, še posebej mu Ultra Marathon du Mont Blanc in HardRock 100 miles predstavljata tisti res pravi izziv ", tokrat pa je zapisal: "Sam uživam v tem, ko se v nogah začne kopičiti mlečna kislina, ko noge začnejo peči in ko ti telo govori, da bi bilo dobro iti malo počasneje, ampak v glavi prestaviš program, saj se „pravo veselje “ začne šele na drugi strani 'cone udobja ' ".  
 
Letos je bil med favoriti, kar mu ni predstavljalo bremena, ampak " veliko motivacijo in nagrado za predhodne dosežke ". To je dokazal tudi na terenu, saj je dosegel "enega svojih največjih dosežkov, če ne kar največjega ". 
 
V napetem finišu je ugnal prijatelja Nejca Kuharja in kot prvi osvojil vrh planiške velikanke. 400 metrov je premagal v času 5:05, celoten potek dogodka pa opisal takole: 

"Močan dež, megla na letalnici in 70 ogretih nog  moškega finala je bil ob poku startne pištole jasen znak, da se obeta neverjeten spektakel za anale. Sam sem le sledil najhitrejšem tekmovalcem, ki smo se vsi zgnetli na desno stran strmine in malo pod vrhom najhujše strmine sledil napadu Mikloše, kar mi je bil idealen ”lead-out ”, da se iztrelim še sam in napadem.  Do zaletišča sem si pritekel nekaj sekund prednosti in naivno mislil, da sem naredil že vse, da imam zmago v žepu. Vendar se to dogaja le v pravljicah za otroke, a Nejc me je vztrajno lovil po zaletišču in 25 metrov pred vrhom sva bila z rameni poravnana. Po vseh pravilih bi moral on zmagati, saj je v veliki motivacijski prednosti običajno tisti tekmovalec, ki ujame in ne kdor je ujet. Neverjetna želja po zmagi mi je dala moč, da sem kljub znaku 'battery-low ' našel rezervo, napadel še enkrat in v zadnjih 15-metrih odsanjal ene najlepših sanj. Vesel sem, da sva bila v zadnjih metrih skupaj prav z Nejcem, saj sva dobra prijatelja, skupaj opraviva kar nekaj treningov; prav Nejc me je vpeljal v ta nori šport. Na tretje mesto je z nekaj zaostanka pritekel odlični avstrijski gorski tekač, tako da žal stopničke niso bile povsem slovenske. "