Marko Roblek: Kenijska metoda

Marko Roblek: Kenijska metoda
19.11.2012 AVTOR: Blaž Mazi
Tole zgodbo najbrž poznate. Če ste rekreativni tekač, tako kot jaz, se je tudi vam bržkone že zgodilo, da se je regeneracijski veseli december s svojimi hedonističnimi pregrehami zavlekel krepko v pustni februar.

Znano je namreč, da kenijski tekači po koncu poletne sezone, v začetku novembra, obesijo copate v kot in se jih ne pritaknejo vsaj dva meseca.

Kolumna je bila objavljena v majski številki revije Tekac.si.

Na pragu pomladi ste potem, nekoliko bolj baročni okrog pasu in s slabo vestjo, ki bi se lahko pisala z veliko začetnico, dokončno sklenili, da bo dovolj, in se na vrat na nos začeli pripravljati na prvo dirko sezone. Vse zamujene kilometre je bilo treba stlačiti v tistih nekaj tednov, sledila je poškodba, če ne prej, se je ravno na tisti prvi tekmi oglasilo koleno ali pa ahilova tetiva.

Kot vsak osel sem šel tudi sam na ta led. Večkrat. Zato sem ubral drugo taktiko. Kot vesten tekač sem konec ene sezone zvezal z začetkom druge, čez zimo morda popustil pri intenzivnosti, a nikakor pri količini treninga in v cvetočo pomlad štartal našpičen kot gazela. Ker je prva dirka postregla z rezultatom nad pričakovanji, so se apetiti povečali, treningi pa okrepili. A kaj, ko se je že sredi pomladi zdelo, da že od vekomaj vsak dan samo tečem, motivacija pa je počasi in zanesljivo šla k vragu, če je prej seveda ni prehitela pretreniranost.
Znano, kajne? Da, saj vem, skoraj sem se tudi sam že sprijaznil s tem, da kot povprečni rekreativec sanjarim o blestečih nastopih, v realnosti pa se sprijaznim z usojeno mi tekaško mizerijo. Pa saj nisem atlet, zaboga, pustite že pri miru ta moj tek.

A imam rešitev, cenjene bralke in bralci. Za vse nas, ki nas je žrla prekomerna slaba vest na pomlad in prekomerna mlečna kislina v jeseni, bo tole kot nalašč. Recimo ji "kenijska metoda". Preden v gnusu odvržete tole pisanje, prisežem, ne bom pisal o intervalih v klanec. Niti omenil ne bom tempa teka. Omenil bom le fenomen, ki ga redno prakticirajo najboljši kenijski dolgoprogaši. Znano je namreč, da ti po koncu poletne sezone, v začetku novembra, obesijo copate v kot in se jih ne pritaknejo vsaj dva meseca. Kratek tekec za sproščanje zjutraj? Ne. Skok na bližnji hrib popoldne? Niti pod razno. Tudi nobenih nedeljski dolgih meditacij na tekaški stezi. Nič. Se pa fantje radi vdajajo obilni in kalorični prehrani, poležavanju, družinskemu življenju, druženju in lažjim domačim opravilom. Vsaj 10 kilogramov več pokaže tehtnica po novem letu, človek bi jih komaj prepoznal. In potem? Nič, česar mesec in pol vojaškega tabora ne bi mogel ozdraviti. Tisoč kilometrov pozneje se kilogrami stopijo, forma se vrne in fantje gredo zmagovat.

Ne bom vas pošiljal v vojaške tabore, brez skrbi. A nauk, ki se ga od najboljših na svetu lahko naučimo, je ta, da naporno garanje terja konkreten počitek. Če sem čez leto redno delal, lahko brez slabe vesti kak mesec ali dva ne mislim več na tek, si spočijem mišice, sklepe in glavo. Ne gledam na vsak grižljaj in na vsak požirek. Če mi ravno sede, zabredem tudi v sveži sneg za kako urico, a brez obveznosti in brez programa. Apetit po treningu se kmalu vrne, ko izgine še sneg, sem svež in motiviran. Tisti kilogram več pa tudi kmalu izpuhti; brez slabe vesti sem ga dobil, brez slabe vesti bo šel. Za prvič bo dovolj. Me mika še kak kilometer danes.
Značke: Prehrana
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ