Na štiri oči s Tino Deu

Tina je bila dolga leta urednica revije Cosmopolitan, danes pa je PR-ovka pri založbi Beletrina. Sicer je ponosna mami treh fantov, piše tudi svoj blog www.tina-in-fantje.si, v 'prostem' času pa skrbi za promocijo družinskega podjetja Palačinkomat in seveda teče. 

Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Okoli tridesetega leta, ko sem ugotovila, da brez športa ne bo več šlo. Nikoli nisem bila športnica, nič nisem trenirala, šport je bil res nekaj čemur se sploh nisem posvečala. Konec dvajsetih pa mi je postalo jasno, da brez dobre telesne kondicije ne bom kos vsem izzivom, ki mi jih je postavljalo življenje. Poleg tega se v tem obdobju in po porodih radi začnejo nabirati tudi odvečni kilogrami - temu pa sem se resnično želela izogniti.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Ljubim predvsem samoto, ki mi jo tek omogoča, gibanje v naravi in dejstvo, da sem po pretečenih kilometrih res naredila nekaj zase.

Kaj ti je tek dal?
To, da sem pri skoraj štiridesetih najbolj fit v svojem življenju, poleg tega pa tudi trenutke samo zame, ki so pri zahtevni službi in veliki družini, res dragoceni. Ponosna sem na to, da si jih znam vzeti in da moje življenje ni le razdajanje drugim.

Kako potekajo tvoji treningi?
Čeprav se trudim, da bi bili kar se da redni, mi v hladnejšem delu leta večinoma ne uspe teči trikrat na teden. Tek v zelo nizkih temperaturah, dežju ali snegu ni zame – takrat raje počnem kaj drugega. Na teden pretečem približno trideset kilometrov, tečem takrat, ko imam čas. Včasih zjutraj, drugič zvečer, odvisno od dneva in letnega časa. Kot zelo dobra rešitev za zimski tek se je izkazal tek iz službe, ki je od doma oddaljena približno deset kilometrov. V pisarni se preoblečem v tekaška oblačila, zavijem proti Tivoliju, nadaljujem do Koseškega bajerja in že sem pred vrtcem, kjer še pravočasno prevzamem otroke. Pri tem mi je všeč tudi to, da medtem ko tečem, skrbi iz službe kar izpuhtijo in sem doma takoj pripravljena na družinsko akcijo. Dejstvo, da sem namesto drenjanja v prenatrpanem avtobusu, preživela čas v naravi in bila aktivna, mi pomeni vedno več. Ker imam veliko družino in iz dneva v dan več opravkov in obveznosti, je organizacija časa in prizadevanje, da ga kaj ostane tudi zame, pomemben dejavnik v mojem življenju. Tek iz službe se je tako izkazal kot odlična rešitev, s katero sem navdušila že marsikoga. Večinoma jih sicer skrbi, kako bodo preostanek dneva preživeli brez denarnice in ostalih stvari, ki gredo običajno z nami v službo, ampak vse se da, če se hoče. Telefon gre z mano, ostalo pa domov odtovorim naslednji dan.

Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Večinoma res tečem sama, pravzaprav je to eden od bolj pomembnih vidikov mojega teka. Ves čas sem v družbi, ko tečem, sem sama. Ne ljubim samo teka, ampak tudi samoto, ki mi jo ta prinaša.

Kako usklajuješ družino in svoje tekaške treninge?
Kot sem že povedala, na vse mogoče načine. Ker ne spadam med tiste, ki bi tekli sredi noči, ko družina še spi, se znajdem drugače. Kadar gremo s fanti v Mostec, na Rožnik ali v Tivoli tečem nazaj domov, medtem ko se oni vrnejo z avtom. Občasno me spremljajo s kolesi ali počakajo na otroškem igrišču, da odtečem svoj krog. Skratka, uporabljam celo vrsto trikov ali pa jih preprosto pustim doma z njihovimi fantovskimi aktivnostmi - tudi tega so prav dobro vajeni.

Ali tudi otroke usmerjaš v šport oziroma tek?
Tek je v naši družini zaenkrat še mamin šport. Skupaj raje hodimo v hribe, poleti plavamo, tudi smučamo radi. Najstarejši sin trenira košarko, mož raje (sam) kolesari. Sem pa prepričana, da bodo vsi moji otroci športniki - še posebno pa bom vesela, če se bodo ukvarjali z ekipnimi športi, saj ti zagotovo pripomorejo k razvoju osebnosti mladega človeka. Spodbujanje v šport in aktivnost se mi zdi zelo pomembna naloga vsakega starša. Ko včasih srečam družine, ki na to ne dajo čisto nič, sem kar malo žalostna.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabila?
Tako kot vsi, ki se s športom ukvarjamo rekreativno ali smo celo več kot polovico svojega življenja preživeli v bolj počasnem ritmu, ne bom nikoli pozabila svojega prvega polmaratona. Pretekla sem ga manj kot leto po enem od porodov in še danes se spominjam, da sem se sama sebi zdela 'cela šefica'.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Veliko let sem v fitnesu trenirala z osebnim trenerjem, ki je pravzaprav zaslužen za to, da sem se skobacala s kavča. Še danes se spominjam, kako sem ga poklicala, ko sem prvič v življenju skupaj tekla eno uro – brez njega mi ne bi uspelo, do polmaratona je bil potem samo še korak. Čeprav sem se morala tovrstnim treningom v zadnjem času odpovedati, se zavedam, da je pri teku zelo pomembno, da delaš tudi vaje za moč, zato sem hitro poiskala primerljivo alternativo – dvakrat do trikrat na teden hodim v bližnji fitnes na boot camp.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Tečem, da lahko brez skrbi jem, kar imam rada. Je pa res, da imam rada zdravo in raznoliko hrano, sladkarij pa ne preveč. Po mojem mnenju pretirano ukvarjanje s tem, kaj damo v usta ne prinaša rezultatov, sploh ko gre za kilograme. Če bi morala izbirati med telesno aktivnostjo in dieto, je povsem jasno, kaj bi izbrala.

Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Teku bi rada dodala kolesarjenje. Otroci so vedno večji, čas, ki ga bova z možem spet lahko preživljala v dvoje pa vedno bližje. Kolesarjenje bo super aktivnost, ki jo bova lahko gojila skupaj in tega se oba veseliva.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom, imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Čeprav je to trenutno tako rekoč moja služba, rada berem in pišem. V zadnjem času najraje svoj blog www.tina-in-fantje.si, v okviru katerega shranjujem našo družinsko zgodovino. Včasih pišem tudi o teku.