Na štiri oči z Bojanom Ambrožičem

Tisti, ki redno spremljate dogajanje v slovenskih gorskih tekih, gotovo poznate Bojana, ki je poleg dobrih uvrstitev na tekaških tekmovanjih poznan tudi kot pisec zanimivega bloga, kjer postreže z utrinki iz tekov, najdete pa tudi mnogo drugih zapisov, kot so na primer ideje za izlet v planine in si spočijete oči na lepih fotografijah. Bojan je mladi geolog iz Ljubnega pri Brezjah, ki poleg interesa do podiplomskega študija goji tudi veliko ljubezen do teka. Najraje gorskega, a glede na dejstvo, da je Bojan tekaški uživač in tudi hitrega koraka, ga vsekakor lahko označimo kot tekača, pustolovca, ki pri teku najbolj ceni svobodo in neskončne možnosti gibanja. Na prvem mestu je izkušnja, avantura in užitek.

Bojan, kdaj in kako si se pričel ukvarjati s tekom in zakaj si se odločil ravno za gorski tek?

S tekom sem se začel ukvarjati v začetku leta 2005, ki je sledil kot posledica novoletne zaobljube. Začel sem s kratkimi teki in postopoma hitro napredoval. Sprva sem tekel le po ravnem in se šele sčasoma osebno spoznal z gorskim tekom. Ne glede na dejstvo, da sem v hribe hodil že od nekdaj, se mi je gorski tek zdel nekaj posebnega in vrednega spoštovanja. V gorski tek sem tako zašel čisto naključno, ko sem bil dogovorjen s prijateljem, da greva skupaj v hribe. A je on odpovedal, sam pa sem takrat prvič tekel v hrib. V tistem trenutku me je gorski tek začaral. Prva tekaška prireditev, katere sem se udeležil, pa je bil tek okoli Bohinjskega jezera.

Si pred ukvarjanjem s tekom treniral kakšen drug šport?

Ne. No, v bistvu sem treniral šah. Smeh

Katero izkušnjo med tekom bi lahko izpostavil kot tisto, ki je najbolj zaznamovala tvoj tekaški razvoj?

Če začnem od tega trenutka nazaj, je to vsekakor Red Bullova prireditev teka na Planiško velikanko, saj se do tistega trenutka še nisem lotil česa podobnega. In pa tek na Grintovec, ki spada med enega izmed najtežjih gorskih tekov na svetu. Se najde še kakšna težja tekma, vendar je Grintovec v svojem segmentu vsekakor najtežja gorsko tekaška preizkušnja, ki se jo organizira pri nas. Ko sem se prvič udeležil teka na Grintovec, sem imel komaj osemnajst let. Druga stvar pa so daljši povezovalni teki, ki se jih v zadnjem času lotevam v slovenskih gorah. Gre za »trail « teke, kar pomeni, da so to daljši teki, kjer ne gre le za čas in se med samo potjo bolj sprostim in uživam v lepotah gora. Lahko tudi fotografiram in je tako izkušnja bolj celovita kot takrat, ko tečem le navzgor in ne vidim ničesar okoli sebe. Tu lahko opazujem naravo, živalstvo in se znajdem v okolju, v katerem zares uživam.

Imaš kakšne posebne tekaške načrte, želje, ki bi jih rad uresničil v prihodnje?

Letos se bom udeležil Gorskega maratona štirih občin, katerega se do zdaj še nisem,  saj sem se teku navzdol vedno izogibal oziroma navzdol nisem tekel, ker imam zaradi mnogih izvinov gležnjev omenjeni sklep zelo občutljiv. Vendar v zadnjem času po malem tečem tudi navzdol, tako da bom letos nastopil na omenjeni prireditvi. Vsekakor pa je želja za v bodoče, nastop na kakšni ekstremni preizkušnji, kot je na primer Ultra-Trail Du Mont-Blanc, daljša ali krajša varianta. Vendar se jih bom zaradi časovne usklajenosti s študijem in zahtevnega načina prijave, ki zahteva uspešno sodelovanje tudi na drugih tekih v tujini, udeležil takrat, ko bo pravi čas za to. Ker sem poleg tega, da sem tekač, tudi podiplomski študent in zaposlen, je potrebno ne malo usklajevanja in zato tudi čakanja na pravi trenutek.

Kolikokrat tedensko obuješ tekaške copate in kje najraje tečeš?

Tečem toliko, kolikor mi dopušča čas. Ker sem čez teden od jutra do poznega popoldneva v Ljubljani, je časa za trening manj. Ob prostih dneh in vikendih pa čas rad izkoristim za daljši tek in obisk gora. Poleg tekov v okolici, kjer živim, je ena izmed ljubših poti tek po grebenu Brezniških Peči, kamor se odpravim nekajkrat letno. Na tej poti se tek popestri tudi s kančkom plezanja in tekom po ozkem grebenu, kar da celotni izkušnji pridih svobode in avanture, pa čeprav zelo blizu doma.

Ko sem te vprašal, kaj mora biti vedno v hladilniku, si odgovoril, da morajo biti notri vedno hladni obkladki za gležnje. Ti je poleg tega kakšna hrana še posebej pri srcu?

Lahko bi bil v hladilniku sladoled, a ga najverjetneje ne bi jedel. Smeh. Drugače pa jem vse, o sami prehrani ne razmišljam preveč. V Ljubljani grem jest na bone, jem tudi sladkarije, skratka tisto, kar mi paše …

V prihodnosti želimo Bojanu čim bolj stabilne gležnje, uspešno udeležbo na izbranih tekmovanjih in pa predvsem to, da bo še naprej ostal tekaški pustolovec in ljubitelj narave, ki to strast prenaša tudi na druge ljudi.