Na štiri oči z Igorjem Juričem

Kdaj ste začeli teči in zakaj?

Teči sem začel pred 34 leti, ko sem dopolnil 18 let, ker sem šel med alpiniste in sem želel vzdrževati kondicijo. Če so te takrat videli teči, so te imeli za malo premaknjenega. Sem s podeželja in predvsem poleti so kmetje z njive za tabo drli marsikaj. Od tega, če jim nebi raje malo pomagal, do tega, če se mi je popolnoma zmešalo.

Kaj vam je najbolj všeč pri teku?

Da lahko popolnoma odklopim možgane. V zadnjih mesecih, odkar imam poškodovano tetivo, sem preklopil na kolo, ki je super, a ne moraš povsem odklopiti misli, ker se po naših cestah vozijo tudi norci. Hitrost teka je sicer manjša, ampak je uživaška. Lahko torej odklopiš ali poglobljeno razmišljaš. Ko sem pripravljal kakšno zahtevno oddajo, sem šel včasih vmes za eno uro teč. Možgani so se predihali in ideje so prišle kar same. S seboj sem imel listek in svinčnik, da sem si že kar med tekom kaj zapisal.

Je težko najti pravo razmerje med službo in prostim časom za tek?

Nasprotno! Moja služba je sedeča in intelektualno zahtevna, zato je tek super kompenzacija. Seveda lahko med tekom razmišljam tudi o službi.

So tekaški čevlji vedno del službene potovalne opreme?

Vedno. Zato včasih izpadem malo čudno, ker imajo kolegi za dvodnevno pot le majhno torbo, jaz pa pridem s pravim kufrom. Ne tečem le zaradi treninga, zdi se mi da v nepoznanih krajih veliko več mesta vidiš, če tečeš kot če hodiš. Tek je tako zame tudi neke vrste turistični ogled mesta. Vedno pa nastanejo tudi kakšne zanimive zgodbe.

Bi katero od teh dogodivščin delili z nami?

Ko sem se z dvema prijateljema odpravil na potovanje do Jeruzalema po poteh Križarjev, sem imel s sabo tudi tekaško opremo. Ustavili smo se sredi Turčije v enem hotelu, prišli smo pozno zvečer, in zjutraj sem se odpravil teči. In sem bil tako zamišljen, da sem se izgubil in se nisem nikakor spomnil kje je hotel. Ulice so si bile tako podobne, imena ulice ali hotela nisem vedel ter s sabo nisem imel telefona. Po sklepu okoliščin sem nekako prišel do hotela. Zdaj si vedno zapomnim kje je hotel, imam s sabo telefon in pametno uro, ki ti riše pot.

Torej vedno tečete s pametno uro?

Eni se temu sicer izogibajo, jaz pa vedno tečem s pametno uro. Ne vem zdi se mi zanimivo, ko potem naložim podatke na računalnik in pogledam kje sem tekel. Predvsem, če tečem v kakšnih drugih krajih te trasa teka asociira na lepe dogodke in trenutke. Podobno kot, ko gledaš slike iz potovanj.

Raje tečete sami ali v družbi?

Raje sam. Včasih, ko sem tekel, da sem izpolnil trening, ni bilo časa za pogovor in tudi zdaj, ko sem začel teči za užitek, grem raje sam. Seveda hodim na množične tekaške prireditve, ampak treniram vedno sam. Nikoli ne poslušam niti glasbe, saj imam raje mir, opazujem okolico in poslušam ptice. Tako tudi lažje prečistim glavo.

Kdo je vaš največji navijač?

Ne morem ravno reči navijač, ampak razumevanja ima zagotovo največ moja žena. Ko sva se spoznala, je o teku mislila vse prej kot, da je koristen, danes pa bi skoraj lahko rekel, da je bolj vneta, zagotovo pa bolj disciplinirana. Teče že navsezgodaj zjutraj, sam pa raje treniram zvečer.

Nazadnje sem tekel zgodaj v Bejrutu, pa le zato ker je bil štart maratona že ob 7ih zjutraj.

So tekaške prireditve tudi motivacija za to, da greste teči?

Res je, tekaške prireditve so super motivacija. Ker je včasih kavč, kar hud nasprotnik ko te vabi k sebi. Če pa veš, da moraš čez en mesec odteči maraton, se pa nekako boriš z njim in se odpraviš teči.

Škoda mi je, ko vidim da se nekateri dobri amaterski tekači tako ženejo, da se naredijo poškodbe in tudi trpi družabno življenje. Ne človek mora to delati za dušo in z razumom da veš kje je meja, da lahko delaš več stvari, ki bogatijo življenje.

Imate kakšne posebne prehranske navade pred tekaškimi tekmovanji?

Dva do tri dni pred tekmo začnem jesti sendviče s pršutom. To pa predvsem zato, ker se mi zdi, da dobro vežejo vodo. V mladih letih, ko še ni bilo teh prehranskih dodatkov in dopolnil za hidracijo, smo si pomagali tako, da smo vzeli kozarec vode in notri dali majhno žličko soli. To si spil in priznam, da je bilo za bruhat. Z leti sem to izpopolnil z malo limone. Potem pa sem razmišljal, da pršut precej slan in sem poskusil še ta način, ker po pršutu postaneš žejen, ker je precej slan, sol pa dobro nase veže vodo.

Imate pred tekom kakšen poseben obred oziroma pripravo?

Ja, a ne zaradi vraževerja, ampak ker poznam svoje telo. Vedno nazadnje jem tri ure pred štartom, običajno vedno isto, in sicer kruh s sirnim ali podobnim namazom, instant kavo in kozarec vode ter banano. Uro pred tekmo pa še skodelico prave kave. Zakaj? Ker moraš v roku pol ure na stranišče in se telo prečisti. Zato se mi nikoli ne zgodi kaj takega kot tekačem, ki že po parih kilometrih iščejo grmovje.

S katerimi športi se še ukvarjate?

V zadnjih letih z alpinizmom zelo malo. Kolesarim, tudi po sili razmer. Pozimi pa hodim v fitnes, ne zato, da bi bil mišičnjak, ampak da vzdržujem mišični tonus.

Imate še druge konjičke?

Branje je pomemben del mojega življenja. Edina težava je, da zvečer hitro zaspim, zato včasih traja, da preberem kakšno debelejšo knjigo. Večkrat se v službo peljem z vlakom in to izkoristim za branje.

Katero knjigo ste prebrali nazadnje?

Ravno berem zanimivo knjigo Hudičev dnevnik, ki sledi dnevniku nemškega nacista Alfreda Rosenberga.

Katera je vaša najljubša hrana in pijača?

Ne moram se prav opredeliti, je pa pomembno, da me pri hrani pritegne okus. Zelo rad imam meso, rad jem pa tudi polže.

Kaj pa najljubša razvada?

Sladkarije, predvsem čokoladne. Rad tudi kaj spečem, seveda zato, da lahko to tudi pojem.

Poškodba je ubistvu zelo zanimiva zadeva! Začneš uživati v teku in si rečeš, samo da tečem in uživam. Ker ni važno kako hitro tečeš in koliko pretečeš, samo da se obuješ in brez pritiska greš skozi vrata. In potem se počutiš prfektno!

Katerega teka ne boste nikoli pozabili?

Berlinskega maratona leta 2000. Takrat sem končal zdravljenje, zbolel sem namreč za rakom. V začetku poletja sem bil v Berlinu in počasi sem začel teči. Ko sem videl, da bo čez kakšen mesec maraton, sem si rekel, da bi bilo dobro, če bi se ga udeležil in tako potrdil, da sem dokončno zdrav. Če ne bi šlo, bi pač odstopil. Do tedaj sem pretekel največ okrog 15 kilometrov. Ko sem potem pretekel 15 kilometrov na maratonu, sem se počutil odlično! Pretekel sem jih 28 in počutje je bilo še vedno super. Na 32. kilometru pa se je pojavil tekaški zid, deset kilometrov sem trpel in se napol privlekel čez cilj. A na koncu sem bil tako srečen, počutil sem se kot največji car, in si rekel: »Zdaj si pa res zdrav! «

Katera pa je druga tekaška prireditev, ki se vam je vtisnila v spomin?

Drugi je bil pa maraton v Bejrutu. Po tekmovalni plati sem sicer doživel precejšnje razočaranje. To pa zato, ker sem si mislil, da če je mesto ob morju bo tudi proga ob morju ravna. In temu seveda ni bilo tako. Proga je bila razgibana in že po parih kilometrih sem pozabil na kakšen dober rezultat. Je bilo pa zelo prijetno teči na taki progi, odlično vzdušje in super okolje. To je pa le Bližnji vzhod in nisem pričakoval take atmosfere in super organizacije.

Katera pa je naslednja tekaška prireditev, ki je na sporedu?

Ljubljana, letos 21 kilometrov. Ampak čisto samo zato, da grem, da se udeležim. Mogoče se komu zdi to patetično, ko pravijo tekaški praznik, ampak meni se zdi to res en te vrste praznik. Pa da podpreš domačo stvar, zakaj v tujino doma pa ne.

Katere tekaške prireditve bi se udeležili, če čas in denar ne bi bila ovira?

Rad bi pretekel pet svetovnih maratonov plus Tokio. Najbolj pa me vleče v New York. Zdi se mi, da je za maratonca Newyorški maraton isto kot za Slovenca Triglav: maratonec mora vsaj enkrat na maraton v New Yorku. Ko sva z ženo hodila po mestnih ulicah, sem si predstavljal kako tam teče 50.000 tekačev. Kar čutil sem topotanje nog. To mora biti neverjetno.

Tek je zame neke vrste terapija, ki blagodejno vpliva nate in na tvoje telo. Odganja stres in prinaša dobro počutje!

Veliko stvari v življenju se vam je zgodilo po naključju? Tudi kariera?

V novinarstvo sem prišel čisto po naključju. Predstavljal sem se kot resnega geografa, študij geografije mi je bil super! Slučajno je mama slišala da iščejo honorarne sodelavce na radiu ravno prede sem s kolegom šel za par mesecev v Ameriko. Pa sem šel na avdicijo, da bi videl kako izgleda in ko sem prišel nazaj sem tam začel delati. In mi je postalo všeč.

Je bil tudi prevod Velike tekaške knjige slučaj?

Neverjetno, ampak tudi. V Berlinu imam najljubšo knjigarno, kamor zahajam in brskam po knjigah na oddelkih, velikokrat tudi na oddelku za tek. Pa mi je ta knjiga padla u oči in sem jo kupil. In mi je bila super! Razlagal sem prijateljem, kako je super kakšen del in so mi rekli, da naj jim jo posodim pa niso znali nemško. To se mi je večkrat zgodilo, pa sem začel razmišljati, da pri nas niti nimamo knjige, ki pokriva od A do Ž tek, za začetnike, rekreativce pa izkušene, pa tudi opise treningov, tek za nosečnice in še in še. Pa sem kontaktiral, če lahko knjigo prevedem, rekli so mi, da ne brez založbe. Dobil sem založbo in prevedel knjigo. Zanimivo je, da smo bili prvi, ki smo izdali knjigo tudi s trdnimi platnicami.

Za konec še eno vprašanje: Kaj bi rekel »Tek za dušo ali tek za rezultat «?

Vedno je bil tek za dušo, sekundarno za čas. Imeti moram nek cilj tak človek sem, a če bi treniral zato, da bi bil hitrejši bi že dolgo nazaj opustil tek. Kljub temu, da si ponosen nase, da si postavil nek čas, je tek zame še vedno za dušo.