Na štiri oči z Matjažem Vrhuncem

Na štiri oči z Matjažem Vrhuncem
28.01.2019 AVTOR: M.V., FOTO: Tit Košir

Matjaž ima za seboj veliko pretečenih kilometrov in je eden izmed peščice slovenskih tekačev, ki je nastopil na vseh šestih največjih svetovnih maratonih in je pretekel vse Ljubljanske.

Kako in kdaj ste začeli s tekom? Kdaj ste preklopili na daljše razdalje?

S tekom sem se začel ukvarjati že precej zgodaj, še v osnovni šoli. Takrat seveda kakšnih resnih treningov še nisem poznal, sem pa že tekmoval v krosih ter na atletskih šolskih tekmovanjih. Resneje sem se teka lotil v gimnaziji, ko sem se tudi včlanil v Atletski klub Olimpija, za katerega sem nastopal v tekih na srednjih progah na razdaljah 1.000 in 1.500m. Za tek so me navdušili in motivirali predvsem profesorji športne vzgoje na šolah, ki sem jih obiskoval. Kasneje, v študentskih letih, sem veliko nastopal tudi na cestnih tekih na 5 in 10 km. Svoj prvi polmaraton sem odtekel v Plitvicah leta 1985, dve leti kasneje pa tudi maraton v Splitu. Takrat sem se tudi dokončno odločil, da raje kot na atletski stezi tekmujem predvsem na daljših cestnih tekih in temu sem zvest še danes, po 40. letih tekaškega staža.

Kaj vam je pri teku najbolj všeč?
Stik z naravo. Tečem lahko praktično kjer koli in kadar koli. Pomaga mi tudi ostati zdrav, zelo pozitivno pa vpliva na moje počutje, ustvarjalnost in razpoloženje. Ker v službi večino časa presedim mi je tek v veliko pomoč pri ohranjanju gibljivosti. Ja, pa na tekmovalnost in doseganje ciljev ne smem pozabiti. Tisti, ki me poznajo vedo, da veliko tekmujem, saj se v sezoni v povprečju udeležim skoraj 40 tekmovanj. Prav tekmovanja so moja največja vzpodbuda za redne in načrtne treninge in motiv, da si tudi v zrelih letih upam postaviti kakšen višji cilj.

Bili ste že na vseh Ljubljanskih maratonih? Kako se je ta skozi leta razvijal? Kako ste zadovoljni z lanskim rezultatom in pa organizacijo teka?
Ne predstavljam si, da bi kot Ljubljančan izpustil najpomembnejšo tekaško prireditev v naši prestolnici. Na lanski 23-ti izvedbi sem tekel na Garminovi desetki in sem z rezultatom zelo zadovoljen, organizacija pa je bila odlična. V preteklih 23. letih sem bil tudi sam priča številnim spremembam in izjemni rasti števila tekmovalcev. Če nas je bilo na 1. Ljubljanskem maratonu na startu približno 670 tekačev je sedanja številka, ko nas teče že več kot 23.000 prav impozantna. Vedno več je tudi tujih tekačev. Mnoge od njih poznam, posebej tiste, ki prihajajo v organiziranih tekaških skupinah iz Srbije, Hrvaške, BiH in Črne gore. Vsi po vrsti hvalijo odlično organizacijo, atmosfero, hitro progo in gledalce ob progi. Obenem pa se čudijo, zakaj ni možno maratona na takšnem nivoju organizirati pri njih doma (Zagreb, Beograd, Podgorica). Iz leta v leto so tudi boljši rezultati, tako, da je v povprečju za enako uvrstitev treba vsako leto teči hitreje. Tekmovanje bo še kakovostnejše in bolj zanimivo, če bo organizatorju uspelo na start privabiti še več tekačev na maratonski razdalji. Menim, da je prav to eden večjih izzivov v prihodnje. Če primerjam velikost in število udeležencev s podobnimi maratoni v Evropi lahko Ljubljanski maraton štejemo med srednje velika tekmovanja. Tu je sicer treba upoštevati dejstvo, da imajo tisti največji maratoni večinoma samo 42-kilometrsko progo, kjer nastopijo vsi tekači, teh pa je med 20.000 in 40.000. Ljubljana ima v primerjavi s temi zelo sprejemljivo ceno startnine, ne preveč zahtevno in dokaj hitro traso maratonske proge pa tudi številne spremljevalne aktivnosti maratona.
Veseli me, da mi je do sedaj uspelo nastopiti na prav vseh 23. izvedbah ljubljanskega maratona. Trikrat sem tekel na maratonski razdalji - leta 2002 na 7. LM, 2006 na 11. LM, ko je sočasno potekalo tudi 40. svetovno vojaško prvenstvo in leta 2011 na 16. LM. Zabeležil sem tudi 4 nastope na krajši 10-kilometrski razdalji, preostalo pa so bili teki na polmaratonu.

Pretekli ste že mnogo polmaratonov in maratonov, imate v glavi točno številko?

Če je moja evidenca točna sem oktobra v New Yorku tekel svoj 66. maraton, polmaratonov pa se je nabralo že krepko čez 200. Ni malo, a tudi veliko ne, v primerjavi z nekaterimi prijatelji in znanci, ki so jih odtekli še veliko več.
Dostikrat me ljudje vprašajo »ja koliko pa vse to stane, ta tvoja tekmovanja in tek?« Moj odgovor je preprost – ni cene za lepe tekaške dogodivščine, druženja s prijatelji, spoznavanje novih krajev in običajev, ki ti spreminjajo življenje in so del tistega lepega, kar človeku največkrat ostane v spominu. Zato je vredno, da sledimo svojim strastem in sanjam.

Pretekli ste "6 veličastnih maratonov" kateri se vam je najbolj vtisnil v spomin/vam je bil najboljši?
Vsak od teh šestih maratonov je po svoje nekaj posebnega a izpostavil bi naslednje: New York je največji v svetovnem merilu. Lani nas je startalo več kot 53.000, na cilju pa je bilo uvrščenih več kot 52.800 maratoncev kar je nov rekord v številu tekačev. Je tudi najtežji saj se teče preko 5 mostov v skupni dolžini skoraj 8 km, kar predstavlja slabo petino razdalje maratona in ima tudi precejšnjo višinsko razliko. Maraton poteka skozi 5 okrajev: Staten Island, Brooklyn, Queens, Bronx in Manhattan.
Boston je poseben v več pogledih. Je najstarejši vsakoletni maraton na svetu saj se prireja že vse od leta 1897. Tekma se ne odvija med vikendom kot večina maratonov ampak tradicionalno na tretji ponedeljek v aprilu, na dan ameriškega praznika Patriots Day. Tu je leta 1967 uradno tekla prva maratonka.
Maraton v Chicagu je drugi največji na svetu. Lani je tam teklo skoraj 45.00 maratoncev. Jaz sem na njem tekel dvakrat in mi ravna in hitra proga, ki vodi skozi celo mesto oz. 29 okrajev, zelo odgovarja. Start in cilja sta v Grant parku, vsako leto pa se ob progi zbere okoli 1.7 milijona gledalcev. Imenujejo ga tudi vetrovno mesto, a smo imeli obakrat na tekmi srečo z vremenom in vetrom.
Najljubši med temi šestimi mi je Berlinski maraton, morda zaradi osebnega rekorda, ki sem ga z rezultatom 2:44:11 dosegel leta 2009. Sicer pa sem tudi v Berlinu tekel dvakrat in najverjetneje se tja zaradi bližine, odlične organizacije in hitre proge vrnem še kdaj.

Po 10 letih ste se vrnili nazaj na newyorški maraton, zakaj? Kakšen je bil vaš cilj pred odhodom na newyorški maraton? Ste ga izpolnili, čas? Kakšen je bil občutek ponovno teči na tem veličastnem tekaškem dogodku v primerjavi s prvim tekom?
Ker sem pred desetimi leti prav na New Yorškem maratonu začel svojo pot za osvojitev šest glavnih in največjih svetovnih maratonov iz serije World Marathon Majors se mi je zdelo primerno, da ob tej obletnici vse skupaj ponovim. Cilj je bil, da ga pretečem v času pod tremi urami in petnajstimi minutami in da pri tem kar se da uživam. Že od prej sem vedel, da mi ta proga ne omogoča kakšnega boljšega rezultata predvsem zaradi konfiguracije in teka čez mostove. Maratonce namreč že takoj po startu čaka najdaljši med njimi, Verrazano narrows bridge, ki je s svojimi skoraj tremi kilometri dolžine in več kot 50 višinskimi metri najtežji.
Z zadnjim tekom na maratonu v New York sem zadovoljen, izpolnil pa sem tudi svoj cilj. Na maratonu nas je teklo 43 Slovenk in Slovencev in tudi mi smo prispevali svoj delež k novemu rekordu po številu udeležencev, ki so na maratonu uspešno pritekli skozi cilj. Nova rekordna znamka je sedaj 52.812 finišerjev. Tako New York City Marathon še naprej ostaja največji maraton na svetu, jaz pa sem s časom 3:10:04 vknjižil še enega v svoji bogati maratonski zbirki. Ja, to je bil tekaški spektakel z neverjetno energijo in atmosfero. Človek se vpraša, kje so meje?


V New Yorku ste bili zastavonoša slovenske ekipe... kakšen občutek je bil predstavljati Slovenijo na tako velikem dogodku?
Moram priznati, da sem bil kar presenečen, ko sem od organizatorja prejel obvestilo, da sem kot slovenski maratonec izbran, da bom na otvoritveni slovesnosti z mimohodom zastavonoš in ekip skozi ciljni prostor TSC New York maratona nosil našo zastavo. To je bil res veličasten dogodek v petek zvečer, dva dni pred startom maratona. Na otvoritveni slovesnosti, ki je potekala v Central parku je bilo zastopanih 129 držav udeleženk maratona. Med njimi je plapolala tudi Slovenska zastava, ki sem jo ponesel čez ciljni prostor ob bučnem pozdravljanju gledalcev na tribunah. Spiker je po abecednem redu najavljal vsako državo posebej, ki je potem s svojimi predstavniki v defileju in napisom države odkorakala naprej. Ob zaključku svečanosti je sledil veličasten ognjemet in nato še druženje in zabava vseh udeležencev. Bilo je nepozabno, zastavonoše pa smo od organizatorja za spomin dobili še posebne značke in šale.

Kako se je sama organizacija maratona spremenila v 10 letih? Ste čutili poostreno varnost, ki je v zadnjih letih prisotna na tovrstnih športnih prireditvah?
V primerjavi z maratonom izpred desetih let, ko sem v New Yorku tekel prvič, je organizator uvedel za veliko sprememb in novosti. Takoj je bilo opazno, že prvi dan na maratonskem expu, da je naraslo število tekačev. Kakšnih 8.000 več kot leta 2008. Zato je bil organizator prisiljen spremeniti štartno proceduro in je prvotnim trem valom, ki si sledijo na 20 minut dodal še četrtega. Zaradi enormnega povečanja prijav na maraton, so sedaj nekoliko strožje tudi norme za garantirano prijavo, višja pa je tudi startnina, ki za tujce sedaj znaša že preko 300€. Zaznati je bilo tudi močno poostrene varnostne ukrepe, ki pa vsaj zame niso bili moteči. Praktično na vsakem koraku, še posebej pa na startu in cilju je bilo ogromno število vojakov, policistov in varnostnikov v popolni bojni opremi s čeladami, neprebojnimi jopiči in avtomatskim orožjem. Na nadzornih točkah so bile dodatno nameščene nadzorne kamere, na strehah pa je bilo videti tudi ostrostrelce. Vendar so bili vsi zelo prijazni in kolikor vem, ni bilo nobenega incidenta.
Veliko je tudi organizacijskih in spremljevalnih novosti. Največja je že omenjena parada narodov na otvoritveni slovesnosti z mimohodom zastavonoš in ekip, noč šampionov, možnost spremljanja tekmovalcev na posebnih vozilih organizatorja, maratonski ponedeljek in še bi lahko našteval.

Na teke v tujino potujete sami, ali vzamete koga s seboj?
Na srečo se tudi moja partnerka Polona ukvarja s tekom, tako da, kadar nama čas dopušča, na tekmovanja odpotujeva skupaj. Udeležba na tekmovanjih in maratonih je obenem priložnost za najin skupni dopust, saj klasičnega dopustovanja na morju ali snegu skoraj ne poznava in je vsak dopust aktiven in tako ali drugače povezan s tekom ali katero drugo športno dejavnostjo. Zato je v najini prtljagi vedno tudi nekaj parov tekaških copat. Sicer pa se za večja tekmovanja dogovarjamo s prijatelji tekači in velikokrat potujemo skupaj.

Kaj pa poškodbe? Po toliko pretečenih kilometrih se vam je kakšna pripetila?
Če odštejem manjšo poškodbo prepone pred leti, resnejših poškodb na srečo do sedaj nisem imel. Občasno grem na masažo ali manualno terapijo zaradi vnetja ahilovih tetiv ali pa samo za sprostitev napetih in zakrčenih mišic ter fascij, še posebej po težjih tekmah in treningih. Terapije si občasno privoščim tudi kot preventiva saj tekmovanja puščajo za seboj tudi veliko mišičnih mikro poškodb, ki ni nujno, da so vedno boleče.

Katerega teka ne boste nikoli pozabili?
Med številnimi maratoni, ki sem jih pretekel doma in širom po svetu, mi je posebej v spominu ostal Švicarski gorski maraton Jungfrau. Startali smo na nadmorski višini 566 metrov v Interlaknu, trasa maratona pa nas je vodila tudi skozi sloviti Wengen, cilj pa je bil na 42 kilometrov oddaljenem ledeniškem pobočju gore Eiger in pod mogočnim vršacem Jungfrau na nadmorski višini 2200 metrov. To je bil zame eden težjih, a tudi najlepših maratonov in do sedaj tudi edina gorska različica maratona, ki sem jo doživel v povsem drugačnih tekaških dimenzijah, kot sem jih sicer vajen. Z veseljem jo ponovim še kdaj.

Katere tekaške prireditve bi se udeležili, če čas in denar ne bi bila ovira?
Prvi na seznamu je Maraton polarni krog - Polar Circle Marathon na Grenlandiji. Sodi med najtežje in tudi med najhladnejše na svetu. Morda nekoč…

Kakšni so vaši načrti za prihodnje?
Vsekakor bom nadaljeval s tekom. Morda bodo treningi v prihodnjih letih malce manj intenzivni a še vedno načrtni, da bom pripravljen na nove tekaške in maratonske izzive.
Želim nadaljevati z neprekinjeno serijo tekov na Ljubljanskem maratonu in se udeleževati tekmovanj v maratonu in polmaratonu doma in v tujini. Predvsem v različnih evropskih prestolnicah in večjih mestih. Ostalo je še veliko tekem iz maratonske serije Rock ‘n’ Roll. Privlači me Skandinavija kjer še nisem tekel, nadaljeval pa bom tudi s svojo tekaško udeležbo na veteranskih atletskih tekmovanjih, kjer poleg teka na polmaratonski razdalji tekmujem v krosu in na atletski stezi.
Že konec januarja me čaka zanimiv tek na Gran Canaria maratonu, oktobra pa, če se bom uvrstil v maratonsko ekipo Slovenske vojske, nastop na Svetovnih vojaških igrah, ki bodo v mestu Wuhan na Kitajskem.

Raje tečete sami ali v družbi?
Zelo rad tečem v družbi. Na tekmah brez tega skoraj ne gre, treninge pa prilagajam času in ostalim aktivnostim, predvsem službenim. Zato kakšen trening opravim tudi sam, takrat ko mi to čas dopušča. Na daljših treningih, ki so na sporedu ob koncu tedna pa skoraj vedno tečemo v večji ali manjši skupini. Prav druženje da teku posebno noto. Ko se skupaj odpravimo na tekmo je poleg doseganja rezultatov in tekaških ciljev, ki si jih zada vsak od nas, prisotno tudi veliko zabave in veselja. Ob tem skupaj spoznavamo nove kraje in znamenitosti. Kadar potujemo v skupini se kar preko spleta dogovorimo kam in kako bomo šli ter oddamo skupinsko prijavo, ki je v tem primeru cenejša. Če se nas nabere večja skupina, poskrbimo še za organiziran kombi ali avtobusni prevoz. Ena od takšnih prireditev, ki se je udeležujemo že vrsto let je novembrski polmaraton v Palmanovi. Prav tam smo bili skupaj pretekli vikend. Menim, da je večino stvari v življenju bolje in lažje početi v dobri družbi in tek pri tem ni izjema.

S katerimi športi se še ukvarjate?
Občasno kolesarim, poleti supam, pozimi pa veliko tečem na smučeh. Pred leti sem treniral in tekmoval tudi v triatlonu in duatlonu. Uspešno sem končal 5 nastopov na polovičnem Ironmanu 70.3, maja 2006 pa tudi Ironman v Celovcu. Ampak tek še vedno ostaja moj primarni šport.


Imate še druge konjičke?
Ljubiteljsko se ukvarjam s fotografijo, predvsem športno. Kadar imam priložnost, ko ne tekmujem sam, rad fotografiram posamezne športne prireditve kot so tek, biatlon, kolesarstvo, triatlon. Seveda je fotoaparat vedno z menoj kamor koli grem, zato je v moji zbirki še največ popotniških fotografij.
Občasno napišem kakšen članek, večinoma v obliki reportaže z nastopa na katerem od zanimivejših maratonov. Prav tako sem aktiven v Območnem združenju slovenskih častnikov Ljubljana ter v Združenju atletskih veteranov, kjer delujem v komisiji za cestne teke in hitro hojo. Sem tudi atletski sodnik. Vsako leto se kot tekač redno udeležim tudi različnih humanitarnih akcij in projektov, predvsem v obliki humanitarnih tekov. Aktivnosti je veliko, le časa mi zmanjkuje.

Katera je vaša najljubša hrana in pijača?

Od hrane imam najraje testenine vseh vrst in na vse možne načine. Pri pijači nisem preveč izbirčen. Največ spijem vode, seveda pa si kdaj privoščim tudi kakšen vrček piva ali kozarček rdečega vina.

Kaj pa najljubša razvada?
Kava. Dan vedno pričnem s skodelico prave domače turške kave. Tej razvadi bi se verjetno res težko odrekel. Tudi kadar grem na pot, vedno vzamem s seboj svojo kavo, saj jo v tujini težko dobiš.

Za konec: Zadnjič sem nekje prebral zanimivo misel: »Ne sekiraj se, če tečeš počasi, še vedno prehitiš tiste, ki ležijo na kavču«. Pa dober tek!
Značke: Na štiri oči
Komentarji
Ta novica še nima komentarjev
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Ljudje berejo:
Morda vas zanima tudi:
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ