Na štiri oči z Mojco Grandovec

Na štiri oči z Mojco Grandovec
06.11.2015 AVTOR: Tina Ambrožič
Mojca je magistra latinskoameriških študij in diplomirana novinarka, ljubiteljica potovanj, dobrega kapučina, Latinske Amerike, kjer tudi živi, in seveda teka. Tek ji namreč daje občutek sreče in svobode ter tudi dobro počutje.

OSEBNO
Si članica kakšnega športnega društva ali kluba?
Trenutno ne.

Kateri so tvoji najljubši tekaški copati?
Težko se odločim, kateri so najljubši. Za treninge uporabljam Mizuno Prorunner 15, Asics Gel Spectrum, Asics Gel Noosa Tri, za  tekme pa Adidas Adizero Adios Boost

Uporabljaš tekaško uro?
Garmin Forrunner 220.

Tvoj obred pred tekom?
Nekih posebnih obredov nimam, ker tek vedno na hitro "stlačim" v proste trenutke. Nekoliko drugače je le na dan tekmovanja. Tukaj v Braziliji, kjer živim že leto in pol, so tekme ob nedeljah ob 8. uri, saj je čez dan zelo vroče, včasih tudi do 40 stopinj, zjutraj pa je še pod 30. Zbudim se ob 5. uri, še v postelji na hitro vizualiziram progo, štart in prihod v cilj, na tešče spijem 2 kozarca vode, nato si pripravim veliko skodelico kave z mlekom, pojem belo štručko z avokadom ali z medom. Potem še na hitro skočim pod hladni tuš, da res dodobra prebudim noge in glavo, se dobro namažem s kremo za sončenje in odpeljem na prizorišče tekmovanja.

Tvoji dosedanji tekaški dosežki:
Večkratna zmagovalka različnih cestnih tekov na 5000 in 6000 metrov v Braziliji v letih 2014 in 2015. Državna prvakinja Slovenije na 5000 metrov in 3000 metrov leta 2013, državna podprvakinja na 10 km na cesti leta 2013, državna prvakinja na 3000 metrov leta 2012, državna podprvakinja na 5000 in 10.000 metrov leta 2012, 2. mesto na ljubljanskem maratonu na 21 km leta 2013, 2. mesto na mednarodnem polmaratonu v Palmanovi leta 2013 in 3. leta 2012, zmagovalka tekov na 10 km na ljubljanskem maratonu (2011) in v Radencih (2011 in 2013) in na Ekomaratonu (2013). 

Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Pred približno petimi leti me je sestra, sicer znana slovenska maratonka Daneja Grandovec, povabila na rekreativno cestno tekmo. Tekla sem na 3-kilometrski razdalji in se brez predhodnega treninga uvrstila na 3. mesto. Potem sem pomislila, da bi lahko še morda kdaj zmagala, če bi se teku resno posvetila. Septembra 2010, ko sem šla na počitnice na Portugalsko, sem tam začela redno trenirati 5-krat na teden, nekaj mesecev kasneje pa še tekmovati.

Zakaj je prav tek šport, ki mu posvečaš največ časa?
Ker obožujem občutek sreče in svobode  med tekom ter super počutje po teku. Pa tudi zato, ker je tek najbolj dostopen šport. Samo obujem tekaške copate in lahko tečem kadarkoli in kjerkoli.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Občutek svobode, sproščenosti in sreče. To, da lahko tečem kadarkoli in kjerkoli. Da sem v naravi. To, da sem sama s svojimi mislimi in to, da se lahko včasih povsem odklopim. Obožujem tudi tisti posebni občutek zadovoljstva in dobro energijo po teku. Kdo je že rekel tole: »Po vsakem teku sem se počutil bolje kot pred njim. « To je čista resnica!

Kaj ti je tek dal?
Tek mi je dal in mi še vedno daje ogromno svežine, sreče, odličnega fizičnega počutja in veliko dobre energije, s katero lažje premagujem vse izzive in druge napore v življenju.

Kako potekajo tvoji treningi?
Tečem 5-krat tedensko, trenutno mi več ne uspeva, ker sem čez dan preveč zasedena. Ker je tukaj v brazilski prestolnici delovnik praktično raztegnjen čez cel dan, dela se namreč od 9. do 18. ure, včasih še dlje, poleg tega porabim še najmanj dve uri za prevoz v službo in domov, večkrat treniram že zgodaj zjutraj. Dvakrat na teden se na poti v službo še pred 7. uro ustavim na stadionu, sicer pa v času deževne dobe, ko čez dan ni več kot 30 stopinj, treniram med odmorom za kosilo ali pa takoj po službi, preden se odpravim domov. V prtljažniku imam vedno tekaško opremo, da lahko izkoristim različne priložnosti za tek. Ne potrebujem nobene posebne motivacije in spodbude, saj sem sama precej disciplinirana. Kar se tiče glasbe, je ne potrebujem. Najraje imam pristne melodije narave, petje ptic in zvok korakov. Pred leti sem sicer dobila za rojstni dan i-pod za tek, ampak do sedaj sem ga verjetno uporabila le petkrat.

Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Večinoma in najraje tečem sama. Tek v družbi mi načeloma ne ustreza. Le tu in tam. Sem človek, ki potrebuje veliko časa samo zase in za svoje misli. Tek je kot nalašč za to.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabila?
Nikoli ne bom pozabila svoje prve tekme v Braziliji. Kmalu po tistem, ko sem se preselila in ko še nisem bila navajena na tukajšnje ekstremne pogoje (1200 metrov nadmorske višine in visoke temperature), sem se odločila preizkusiti v cestnem teku na 6 kilometrov. Grozno vroče in grozno suho je bilo, tako da sem vseh 6 kilometrov zelo trpela, ker me je blazno peklo v pljučih. Kljub temu mi je uspelo priteči kot prva v cilj in, presenetljivo, takrat sem v ciljnem šprintu prehitela celo vodilnega moškega. Pozabila ne bom tudi dolgih nedeljskih tekov v osrčju Slovenskih goric, po čudoviti zeleni gričevnati pokrajini, po dišečih gozdovih, ki jih zdaj tukaj, ko tečem pretežno po savani, precej pogrešam. Pozabila ne bom tekov v hudem mrazu, ko so mi zamrznile trepalnice, in po globokem snegu. Pozabila ne bom tudi prvega državnega prvenstva, ki sem se ga udeležila bolj po naključju in presenetljivo osvojila naslov državne prvakinje na 3000 metrov in podprvakinje na 5000. Pozabila ne bom polmaratona v Palmanovi leta 2012, ko sem bila v borbi za 2. mesto in potem na več kot pol poti, ko sem tekla v skupini italijanskih tekačev, grdo padla in se močno potolkla po kolenih. Poklapano sem že sedela na cesti in želela odstopiti, potem pa sem pomislila, češ, nisem prišla 300 kilometrov daleč, da bom v solzah razočaranja odstopila. Tako sem hitro vstala, nadaljevala tekmo in si pritekla 3. mesto. Zaradi adrenalina sploh nisem čutila bolečine, a takoj po prihodu v cilj se je začelo nerodno šepanje, ki se je potem zavleklo v enomesečno tekaško pavzo. Ta tekma je bila konec novembra, naslednji resni trening in tekma pa je bila potem na vrsti šele za silvestrovo na kanarskem otoku Lanzarote.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Enkrat na teden hodim na pilates. Če bi imela več časa, bi se ukvarjala še z drugimi športi in aktivnostmi, zamikala me je joga, ampak trenutno mi primanjkuje še časa za bolj kvalitetne tekaške treninge.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Edina stvar, na katero pazim, je, da pred tekmo pojem več ogljikovih hidratov kot običajno, tako da nekaj dni prej, sploh pa na predvečer tekmovanja, pojem poln krožnik testenin. Sicer pa, kar se tiče hrane, ne kompliciram, jem to, za kar me prosi moje telo. Prevečkrat me prosi za sladkarije in takrat mu še preveč velikodušno ustrežem. Sicer pa uživam ogromno zelenjave in tropskega sadja, največ manga, ananasa, kokosa, papaje, avokada, obožujem sladki krompir in mandioko ter aça í. Brazilska hrana je zelo pestra in odličnega okusa, kar sem že opazila na tehtnici. :)

Kakšne tekaške načrte oziroma želje imaš za v prihodnje?
Moj edini dolgoročni tekaški načrt je, da bom fit in da bom tekla tudi, ko bom stara, siva in zgubana, skratka, da bom tekla do konca življenja. Do takrat pa se želim udeleževati tekmovanj, nanizati nekaj zmag in drugih dobrih uvrstitev, izboljšati osebne rekorde, odteči še kak polmaraton, pa čeprav me tu v Braziliji, zaradi ekstremno visokih temperatur, kaj preveč ne mika. Malce se poigravam z mislijo, da bi morda kdaj v prihodnje tekla maraton, ampak ta želja je za zdaj še nekaj svetlobnih let oddaljena od realnosti.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom, imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Obožujem potovanja in tako poskušam vsak podaljšan vikend ali pa prosti dan izkoristiti za skok na plažo ali pa za treking po nacionalnem parku in kopanje v toplih slapovih. Zelo rada kuham, največkrat si kar sama izmišljujem recepte in sanjarim o tem, da "ko bom velika", bom imela svoje pekarnico, slaščičarno ali restavracijo. Rada tudi berem, še raje pa pišem. Zanimajo me države Latinske Amerike, tuji jeziki, nutricionistika, pilates in joga. Uživam, ko se igram s psmi in se z njimi sprehajam sredi savane, ko ležim ob bližnjem jezeru z dobro knjigo v rokah in opazujem jadralce in surferje. Zelo rada grem tudi v kino, ko so na sporedu bolj nekomercialni filmi.

Značke: Na štiri oči, Oprema
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ